Page 87 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 87
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
Ugotovili smo že, da v zgornjem odlomku opisi Evrope odražajo insti-
tucionalno avtoriteto avtorjev in da so ti opisi konstruirani s sedanje per-
spektive, ki je tudi izjaviteljeva. Prav tako na ravni konstrukcije nacionalne
identitete izstopita povezava z rabo pojma Evropska unija in znana medij-
ska opredelitev Slovenije kot »zgodbe o uspehu« ( je uspešno prehodila pot)
in »priložnosti« (včlanitev v družino evropskih držav je poglavitna sloven-
ska zunanjepolitična opredelitev).Toda iz odlomka lahko jasno razberemo
tudi evrocentrično perspektivo, ali povedano z drugimi besedami, trans-
formacijo »geografsko evropske« Slovenije iz »ne-evropske« v »evrop-
sko« entiteto. Kot nekdanja »komunistična« država se je Slovenija iz teh
razmerij uspešno izvila ( je uspešno prehodila pot) in »dozorela« (se po raz-
vitosti lahko primerja s …) za to, da lahko vstopi v »Evropo«, ki jo v tem
primeru zaznamuje pojem Evropska unija. Dokaz, da gre za pomensko iz-
enačitev med »Evropo« in EU, najdemo v njuni sopostavitvi in rabi členi-
ce prav, ki sicer uvaja novo, v medijskem diskurzu precej pogosto rabljeno
sintagmo (tj. družina evropskih držav), a zaradi sopostavitve obenem krepi
pomen prve sintagme (države Evropske unije).72 Pri tem lahko iz odlomka
razberemo tudi, da imajo opisi preteklosti negativno konotacijo, ki jo im-
plicirajo zlasti izrazi »uspešnega odhoda iz komunizma«, medtem ko opi-
si sedanjosti (kljub uvodnemu delu, ki problematizira poglabljanje social-
nih razlik) implicirajo pozitivno podobo (tj. »razvitost«).
»‘Evropejci‘ so (le)odkrivali in se spoznavali z novimi ljudstvi«
Kot primer ideološke in zato posebej problematične rabe pojma Evro-
pa želimo pokazati primer dveh sodobnih učbenikov za zgodovino, kjer
je tematika evropske kolonizacije obravnavana v luči »odkrivanja nezna-
nih ozemelj in kultur« in kjer jezikovne strategije kljub predstavitvi nje-
govih »temnih plati« implicirajo pozitivne reprezentacije pojma Evropa
ter na ta način opravičujejo in/ali zmanjšujejo posledice omenjenega zgo-
dovinskega procesa.
Podobne značilnosti smo ugotovili že v analizi elementov kontekstualne
kohezije primera (25), ki sodi med starejše učbenike,73 podobno nekritično
obravnavo dogodkov, procesov, ljudi, institucij v kontekstu »evropske ko-
lonizacije« pa lahko zasledimo tudi v spodaj navedenih primerih.
Kot ugotavlja Velikonja (2005: 37), gre za enega pogosteje uporabljenih izrazov (skupaj z iz-
razi, kot so ‚dom‘, ‚domovina‘, ‚našost‘, ‚bratskost‘), ki so se v zvezi s pojmom Evropa v javnem
diskurzu pojavljali v času vstopanja Slovenije v EU.
Glej poglavje Jezikovni kontekst.
Ugotovili smo že, da v zgornjem odlomku opisi Evrope odražajo insti-
tucionalno avtoriteto avtorjev in da so ti opisi konstruirani s sedanje per-
spektive, ki je tudi izjaviteljeva. Prav tako na ravni konstrukcije nacionalne
identitete izstopita povezava z rabo pojma Evropska unija in znana medij-
ska opredelitev Slovenije kot »zgodbe o uspehu« ( je uspešno prehodila pot)
in »priložnosti« (včlanitev v družino evropskih držav je poglavitna sloven-
ska zunanjepolitična opredelitev).Toda iz odlomka lahko jasno razberemo
tudi evrocentrično perspektivo, ali povedano z drugimi besedami, trans-
formacijo »geografsko evropske« Slovenije iz »ne-evropske« v »evrop-
sko« entiteto. Kot nekdanja »komunistična« država se je Slovenija iz teh
razmerij uspešno izvila ( je uspešno prehodila pot) in »dozorela« (se po raz-
vitosti lahko primerja s …) za to, da lahko vstopi v »Evropo«, ki jo v tem
primeru zaznamuje pojem Evropska unija. Dokaz, da gre za pomensko iz-
enačitev med »Evropo« in EU, najdemo v njuni sopostavitvi in rabi členi-
ce prav, ki sicer uvaja novo, v medijskem diskurzu precej pogosto rabljeno
sintagmo (tj. družina evropskih držav), a zaradi sopostavitve obenem krepi
pomen prve sintagme (države Evropske unije).72 Pri tem lahko iz odlomka
razberemo tudi, da imajo opisi preteklosti negativno konotacijo, ki jo im-
plicirajo zlasti izrazi »uspešnega odhoda iz komunizma«, medtem ko opi-
si sedanjosti (kljub uvodnemu delu, ki problematizira poglabljanje social-
nih razlik) implicirajo pozitivno podobo (tj. »razvitost«).
»‘Evropejci‘ so (le)odkrivali in se spoznavali z novimi ljudstvi«
Kot primer ideološke in zato posebej problematične rabe pojma Evro-
pa želimo pokazati primer dveh sodobnih učbenikov za zgodovino, kjer
je tematika evropske kolonizacije obravnavana v luči »odkrivanja nezna-
nih ozemelj in kultur« in kjer jezikovne strategije kljub predstavitvi nje-
govih »temnih plati« implicirajo pozitivne reprezentacije pojma Evropa
ter na ta način opravičujejo in/ali zmanjšujejo posledice omenjenega zgo-
dovinskega procesa.
Podobne značilnosti smo ugotovili že v analizi elementov kontekstualne
kohezije primera (25), ki sodi med starejše učbenike,73 podobno nekritično
obravnavo dogodkov, procesov, ljudi, institucij v kontekstu »evropske ko-
lonizacije« pa lahko zasledimo tudi v spodaj navedenih primerih.
Kot ugotavlja Velikonja (2005: 37), gre za enega pogosteje uporabljenih izrazov (skupaj z iz-
razi, kot so ‚dom‘, ‚domovina‘, ‚našost‘, ‚bratskost‘), ki so se v zvezi s pojmom Evropa v javnem
diskurzu pojavljali v času vstopanja Slovenije v EU.
Glej poglavje Jezikovni kontekst.
