Page 79 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 79
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
Toda kot posebej problematično v okviru dinamike tvorjenja pomena
Evrope (v kontekstu prikaza renesanse kot izbranega zgodovinskega poja-
va) razumemo zlasti rabe, kjer gre za
– izenačevanje »Evrope« (oziroma njenega dela – »italijanskih mest«)
z grško-rimsko antiko na ravni družbenih značilnosti (atenski meščani so
izenačeni z aristokrati in meščani italijanskih mest, prav tako je kot enako-
vredno predstavljeno pojmovanje svobode in neodvisnosti v antiki in poj-
movanje svobode in neodvisnosti v 14. in 16. stoletju),
– vključevanje in (celo) pripisovanje istih/enakih? čustev, občutkov in
pogledov ljudem iz povsem različnih družbenih, kulturnih in političnih
okolij (so se počutili svobodni in neodvisni; navduševali so se, so se počutili kot
prerojeni, se jim je zdela), ki so predstavljeni kot dejstva brez vsakršne vero-
dostojne utemeljitve,
in ker obe pravkar omenjeni izhodišči (tj. ‘odkritje antike’ in ‘občutki’)
v protistavni primerjavi s cerkveno umetnostjo (zlasti ‘mračnega in toge-
ga obdobja gotike’) služita kot ključna (in edina) pojasnjevalna elementa za
pojem renesansa (tj. zaradi tega so veliko govorili o preporodu).
Strategije jezikovne rabe in dinamika tvorjenja pomena
pojma Evropa
V zadnjem delu naše kvalitativne analize bomo skušali na primeru šti-
rih načinov opisovanja Evrope pokazati rabo različnih jezikovnih strategij,
s pomočjo katerih je mogoče prepoznati različna pojmovanja Evrope bodi-
si na eksplicitni ali implicitni ravni. Strategije jezikovne rabe lahko v naj-
širšem smislu opredelimo kot načine »izkoriščanja medsebojnega delova-
nja eksplicitnosti in implicitnosti pri tvorjenju pomena na ravni stavčnih
in nadstavčnih izjav ter na ravni gruč izjav« (Verschueren, 2000: 228-229).
V analizi primerov, ki jih bomo na kratko predstavili v nadaljevanju,
smo se omejili le na izbor konceptov, ki sodijo med strukturne predmete
prilagodljivosti in osvetljujejo različne jezikovne rabe pojma Evropa, pri če-
mer ta nabor ni absoluten in bi bilo mogoče vključiti tudi druge elemente.63
Namesto podrobne teoretske razdelave izbranih pragmatičnih konceptov,
smo se odločili, da jih uvodoma le na kratko pojasnjujemo skupaj z razisko-
valnimi vprašanji, ki se navezujejo na naš raziskovani diskurz.64
Med strukturne predmete prilagodljivosti Verschueren umešča »‘strukture‘ v strogem pome-
nu besede (v raznih plasteh ali na raznih ravneh ureditve) in načela ‚strukturiranja‘« (2000:
171). Pri tem podrobneje opredeljuje štiri ravni strukture, na katerih deluje jezikovno izbira-
nje: jeziki, kodi in slogi, sestavine za gradnjo izjav, tipi izjav in gruče izjav, načela gradnje izjav.
Metodološki zgled nam je tudi v tem primeru predstavljal Verschueren (2010: 128 in nasl.).
Toda kot posebej problematično v okviru dinamike tvorjenja pomena
Evrope (v kontekstu prikaza renesanse kot izbranega zgodovinskega poja-
va) razumemo zlasti rabe, kjer gre za
– izenačevanje »Evrope« (oziroma njenega dela – »italijanskih mest«)
z grško-rimsko antiko na ravni družbenih značilnosti (atenski meščani so
izenačeni z aristokrati in meščani italijanskih mest, prav tako je kot enako-
vredno predstavljeno pojmovanje svobode in neodvisnosti v antiki in poj-
movanje svobode in neodvisnosti v 14. in 16. stoletju),
– vključevanje in (celo) pripisovanje istih/enakih? čustev, občutkov in
pogledov ljudem iz povsem različnih družbenih, kulturnih in političnih
okolij (so se počutili svobodni in neodvisni; navduševali so se, so se počutili kot
prerojeni, se jim je zdela), ki so predstavljeni kot dejstva brez vsakršne vero-
dostojne utemeljitve,
in ker obe pravkar omenjeni izhodišči (tj. ‘odkritje antike’ in ‘občutki’)
v protistavni primerjavi s cerkveno umetnostjo (zlasti ‘mračnega in toge-
ga obdobja gotike’) služita kot ključna (in edina) pojasnjevalna elementa za
pojem renesansa (tj. zaradi tega so veliko govorili o preporodu).
Strategije jezikovne rabe in dinamika tvorjenja pomena
pojma Evropa
V zadnjem delu naše kvalitativne analize bomo skušali na primeru šti-
rih načinov opisovanja Evrope pokazati rabo različnih jezikovnih strategij,
s pomočjo katerih je mogoče prepoznati različna pojmovanja Evrope bodi-
si na eksplicitni ali implicitni ravni. Strategije jezikovne rabe lahko v naj-
širšem smislu opredelimo kot načine »izkoriščanja medsebojnega delova-
nja eksplicitnosti in implicitnosti pri tvorjenju pomena na ravni stavčnih
in nadstavčnih izjav ter na ravni gruč izjav« (Verschueren, 2000: 228-229).
V analizi primerov, ki jih bomo na kratko predstavili v nadaljevanju,
smo se omejili le na izbor konceptov, ki sodijo med strukturne predmete
prilagodljivosti in osvetljujejo različne jezikovne rabe pojma Evropa, pri če-
mer ta nabor ni absoluten in bi bilo mogoče vključiti tudi druge elemente.63
Namesto podrobne teoretske razdelave izbranih pragmatičnih konceptov,
smo se odločili, da jih uvodoma le na kratko pojasnjujemo skupaj z razisko-
valnimi vprašanji, ki se navezujejo na naš raziskovani diskurz.64
Med strukturne predmete prilagodljivosti Verschueren umešča »‘strukture‘ v strogem pome-
nu besede (v raznih plasteh ali na raznih ravneh ureditve) in načela ‚strukturiranja‘« (2000:
171). Pri tem podrobneje opredeljuje štiri ravni strukture, na katerih deluje jezikovno izbira-
nje: jeziki, kodi in slogi, sestavine za gradnjo izjav, tipi izjav in gruče izjav, načela gradnje izjav.
Metodološki zgled nam je tudi v tem primeru predstavljal Verschueren (2010: 128 in nasl.).
