Page 76 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 76
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
Je pa v tem kontekstu mogoče osvetliti tudi okoliščino, ki je povezana z
učbeniškim pisanjem kot tipom govorne dejavnosti in jo je mogoče opredeli-
ti kot neke vrste kršitev ali odstopanje od norme učbeniškega pisanja. Poleg
že omenjenih značilnosti ekspozitornega sloga, ki smo jih navedli zgoraj, je
za učbenike značilen zlasti ‚racionalni‘, ‚analitični‘ diskurz, ki izključuje
čustvene elemente.60 Toda v okviru izbranega materiala smo našli tudi lepo
število mest, kjer avtorji odstopajo o tovrstne norme in v prikaz vključujejo
sredstva za vzbujanje čustev (npr. dramatične opise, čustveno zaznamovane
izraze, eksplicitne izraze čustvovanja akterjev). Pri tem je treba poudariti,
da so ta mesta značilna predvsem za učbenike zgodovine, nekoliko tudi za
učbenike DVE, medtem ko v učbenikih za geografijo te značilnosti nismo
zasledili. Ker se v naši analizi omejujemo na raziskovanje rabe pojma Evro-
pa, so nas zanimala mesta, kjer se pojavlja Evropa in ki kakorkoli referirajo
na čustva. Tovrstni elementi kot sestavni del opisov Evrope ne kažejo le na
drugačne strategije jezikovne rabe, ki naj poživijo »suhi« učbeniški slog,
temveč na ta način postajajo konstitutivni (in legitimni) del takšnega slo-
ga in s tem institucionalne, racionalne in objektivne predstavitve dejstev. Z
drugimi besedami, tovrstna jezikovna raba odraža specifično konstrukcijo
pomena pojma Evropa, ki zaradi »učbeniškega slogovnega okvirja«dobiva
podobo objektivnih in legitimnih opisov, obenem pa zaradi posebnosti (tj.
učinkov), ki jih prinašajo »čustveni elementi«, implicira večjo interakcijo
med avtorjem/avtorji in bralcem/bralci. Oglejmo si dva primera:
(26)
»Informbiro in jugoslovanska samostojna pot v socializem: Ker je bila Jugoslavija de-
žela, ki naj bi spadala v vzhodni blok, so ji zahodne države delale težave. To so pokazali
tudi dogodki okrog STO. Pri tem niso imeli za pomembno, da je jugoslovansko ljud-
stvo prispevalo velik delež k zmagi protihitlerjevske zveze. Zahodne sile so hotele prepreči-
ti notranjo utrditev nove jugoslovanske države in zmanjšati njen mednarodni ugled. Le-
tala ZDA so preletavala jugoslovansko ozemlje. ZDA so podpirale pobegle četnike in be-
logardiste, ovirale pravično ocenitev vojne škode itd.« (Božič in Weber, 1987: 141; po-
udarila J. Ž.)
Odlomek predstavlja pojmovnje Evrope v kontekstu blokovske delitve
na »Vzhod« in »Zahod«, ki jo natančneje določa »jugoslovanska poli-
tična perspektiva«. Jugoslavija je prikazana kot samostojna politična in
prostorska entiteta znotraj Evrope, ki je del »Vzhoda« le pogojno: tako jo
namreč opredeljuje »Drugi« (tj. »Zahod«, katerega sestavni del so tudi
ZDA). Na to kažejo formulacije, ki Jugoslavijo opisujejo kot deželo, ki naj
Prim. Verschueren, 2010: 120.
Je pa v tem kontekstu mogoče osvetliti tudi okoliščino, ki je povezana z
učbeniškim pisanjem kot tipom govorne dejavnosti in jo je mogoče opredeli-
ti kot neke vrste kršitev ali odstopanje od norme učbeniškega pisanja. Poleg
že omenjenih značilnosti ekspozitornega sloga, ki smo jih navedli zgoraj, je
za učbenike značilen zlasti ‚racionalni‘, ‚analitični‘ diskurz, ki izključuje
čustvene elemente.60 Toda v okviru izbranega materiala smo našli tudi lepo
število mest, kjer avtorji odstopajo o tovrstne norme in v prikaz vključujejo
sredstva za vzbujanje čustev (npr. dramatične opise, čustveno zaznamovane
izraze, eksplicitne izraze čustvovanja akterjev). Pri tem je treba poudariti,
da so ta mesta značilna predvsem za učbenike zgodovine, nekoliko tudi za
učbenike DVE, medtem ko v učbenikih za geografijo te značilnosti nismo
zasledili. Ker se v naši analizi omejujemo na raziskovanje rabe pojma Evro-
pa, so nas zanimala mesta, kjer se pojavlja Evropa in ki kakorkoli referirajo
na čustva. Tovrstni elementi kot sestavni del opisov Evrope ne kažejo le na
drugačne strategije jezikovne rabe, ki naj poživijo »suhi« učbeniški slog,
temveč na ta način postajajo konstitutivni (in legitimni) del takšnega slo-
ga in s tem institucionalne, racionalne in objektivne predstavitve dejstev. Z
drugimi besedami, tovrstna jezikovna raba odraža specifično konstrukcijo
pomena pojma Evropa, ki zaradi »učbeniškega slogovnega okvirja«dobiva
podobo objektivnih in legitimnih opisov, obenem pa zaradi posebnosti (tj.
učinkov), ki jih prinašajo »čustveni elementi«, implicira večjo interakcijo
med avtorjem/avtorji in bralcem/bralci. Oglejmo si dva primera:
(26)
»Informbiro in jugoslovanska samostojna pot v socializem: Ker je bila Jugoslavija de-
žela, ki naj bi spadala v vzhodni blok, so ji zahodne države delale težave. To so pokazali
tudi dogodki okrog STO. Pri tem niso imeli za pomembno, da je jugoslovansko ljud-
stvo prispevalo velik delež k zmagi protihitlerjevske zveze. Zahodne sile so hotele prepreči-
ti notranjo utrditev nove jugoslovanske države in zmanjšati njen mednarodni ugled. Le-
tala ZDA so preletavala jugoslovansko ozemlje. ZDA so podpirale pobegle četnike in be-
logardiste, ovirale pravično ocenitev vojne škode itd.« (Božič in Weber, 1987: 141; po-
udarila J. Ž.)
Odlomek predstavlja pojmovnje Evrope v kontekstu blokovske delitve
na »Vzhod« in »Zahod«, ki jo natančneje določa »jugoslovanska poli-
tična perspektiva«. Jugoslavija je prikazana kot samostojna politična in
prostorska entiteta znotraj Evrope, ki je del »Vzhoda« le pogojno: tako jo
namreč opredeljuje »Drugi« (tj. »Zahod«, katerega sestavni del so tudi
ZDA). Na to kažejo formulacije, ki Jugoslavijo opisujejo kot deželo, ki naj
Prim. Verschueren, 2010: 120.
