Page 75 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 75
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
Dinamika tvorjenja pomena Evrope v učbenikih – igra
med eksplicitnim in implicitnim
Učbeniško pisanje kot tip posebne govorne dejavnosti
Preden prikažemo izbor konkretnih primerov in elementov jezikovne
rabe, ki so povezani z dinamiko tvorjenja (zlasti) implicitnega pomena poj-
ma Evropa, bomo zelo na kratko opredelili značilnosti učbeniškega pisanja
kot posebne govorne dejavnosti oziroma dogodka, 58 ki predstavljajo osnov-
ni interpretativni okvir, kamor sodi učbeniški diskurz o Evropi. Kot pravi
Verschueren (2010: 116), lahko učbeniško pisanje razumemo kot poseben
tip dejavnosti, ki vsiljuje določena svoja pravila in postavlja svoje meje glede
možnosti interpretacije. Izhajajoč iz njegove opredelitve elementov, ki so-
dijo v tip učbeniškega pisanja (Verschueren, 2010: 117), lahko v našem ma-
terialu najdemo značilnosti govorne dejavnosti:
– jasna členitev/strukturacija besedil, ki že vnaprej pojasni vsebino (na-
slovi, podnaslovi, povzetki poglavij oz. odlomkov);
– ekspozitorni slog (besedila so v večjem delu sestavljena iz neposrednih
izjav o znanih ali predpostavljenih dejstvih)59;
– prizadevanje za čim večjo eksplicitnost (izogibanje nejasnosti in dvo-
umju);
– težnja po pojasnjevanju (prikazi dejanj in dogodkov so povezani s po-
udarjanjem motivov, namenov in vzrokov).
Verschueren poudarja (2010: 117), da je za raziskovanje dinamike tvor-
jenja pomena posebej zanimivo, kadar »opazujemo vidike rabe, za katere
(se zdi), da kršijo lastna pravila in pričakovanja privzete govorne dejavno-
sti. Če so kršitve naključne, jim ni treba posvečati posebne pozornosti, če
pa kažejo na sistematičnost, postanejo pomenljive.«
Ali lahko sistematične kršitve ekspozitornega sloga najdemo tudi v okvi-
ru materialov učbeniškega diskurza o Evropi?
V najširšem smislu bi lahko rekli, da učbeniki, ki smo jih pregledali,
ostajajo v okviru značilnosti in pravil. Zlasti kršitev, ki bi jih lahko oprede-
lili kot sistematične, nismo zaznali.
Verschueren (2000: 223) takole opredeljuje oba koncepta: »Vsaka kombinacija iz katere koli
skupine kontekstualnih razsežnosti lahko določa (govorno) dejavnost ali (govorni) dogodek. S
tema izrazoma včasih poudarjamo različne vidike jezikovne rabe: ‚govorni dogodek‘ se nana-
ša kratko malo na sosledično urejene nize govora (kar je analitično področje), ‚govorna dejav-
nost‘ pa se nanaša na pomensko obliko vedenja, ki si jo mora interpret predstavljati, da lahko
ustvari interpretacijo.«
Navajanje dejstev implicira tudi poskus osebne ograditve, saj avtorji svoj prikaz dejanj in do-
godkov predstavljajo kot objektivna, če že ne nevtralna stališča.
Dinamika tvorjenja pomena Evrope v učbenikih – igra
med eksplicitnim in implicitnim
Učbeniško pisanje kot tip posebne govorne dejavnosti
Preden prikažemo izbor konkretnih primerov in elementov jezikovne
rabe, ki so povezani z dinamiko tvorjenja (zlasti) implicitnega pomena poj-
ma Evropa, bomo zelo na kratko opredelili značilnosti učbeniškega pisanja
kot posebne govorne dejavnosti oziroma dogodka, 58 ki predstavljajo osnov-
ni interpretativni okvir, kamor sodi učbeniški diskurz o Evropi. Kot pravi
Verschueren (2010: 116), lahko učbeniško pisanje razumemo kot poseben
tip dejavnosti, ki vsiljuje določena svoja pravila in postavlja svoje meje glede
možnosti interpretacije. Izhajajoč iz njegove opredelitve elementov, ki so-
dijo v tip učbeniškega pisanja (Verschueren, 2010: 117), lahko v našem ma-
terialu najdemo značilnosti govorne dejavnosti:
– jasna členitev/strukturacija besedil, ki že vnaprej pojasni vsebino (na-
slovi, podnaslovi, povzetki poglavij oz. odlomkov);
– ekspozitorni slog (besedila so v večjem delu sestavljena iz neposrednih
izjav o znanih ali predpostavljenih dejstvih)59;
– prizadevanje za čim večjo eksplicitnost (izogibanje nejasnosti in dvo-
umju);
– težnja po pojasnjevanju (prikazi dejanj in dogodkov so povezani s po-
udarjanjem motivov, namenov in vzrokov).
Verschueren poudarja (2010: 117), da je za raziskovanje dinamike tvor-
jenja pomena posebej zanimivo, kadar »opazujemo vidike rabe, za katere
(se zdi), da kršijo lastna pravila in pričakovanja privzete govorne dejavno-
sti. Če so kršitve naključne, jim ni treba posvečati posebne pozornosti, če
pa kažejo na sistematičnost, postanejo pomenljive.«
Ali lahko sistematične kršitve ekspozitornega sloga najdemo tudi v okvi-
ru materialov učbeniškega diskurza o Evropi?
V najširšem smislu bi lahko rekli, da učbeniki, ki smo jih pregledali,
ostajajo v okviru značilnosti in pravil. Zlasti kršitev, ki bi jih lahko oprede-
lili kot sistematične, nismo zaznali.
Verschueren (2000: 223) takole opredeljuje oba koncepta: »Vsaka kombinacija iz katere koli
skupine kontekstualnih razsežnosti lahko določa (govorno) dejavnost ali (govorni) dogodek. S
tema izrazoma včasih poudarjamo različne vidike jezikovne rabe: ‚govorni dogodek‘ se nana-
ša kratko malo na sosledično urejene nize govora (kar je analitično področje), ‚govorna dejav-
nost‘ pa se nanaša na pomensko obliko vedenja, ki si jo mora interpret predstavljati, da lahko
ustvari interpretacijo.«
Navajanje dejstev implicira tudi poskus osebne ograditve, saj avtorji svoj prikaz dejanj in do-
godkov predstavljajo kot objektivna, če že ne nevtralna stališča.
