Page 78 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 78
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
– ovirajo zakonite in mednarodno uveljavljene postopke (ovirale pravič-
no ocenitev vojne škode).
Naš drugi primer je v okviru vključevanja čustvenih elementov v ekspo-
zitorni slog pisanja zanimiv zato, ker v prikaz zgodovinskih procesov in do-
godkov (tj. renesanse), ki so povezani s pojmom Evropa, vključuje eksplici-
tne opise počutja:
(27)
»Kot smo že omenili, so se v Evropi of 14. do 16. stoletja rojevale številne nove ide-
je. Tako meščani kot tudi aristokrati v italijanskih mestih so se počutili svobodni in
neodvisni kot nekoč atenski meščani. Navduševali so se nad deli Atencev iz Periklejeve-
ga časa, nad Aleksandrom Velikim, helenizmom ter večino rimskih vladarjev. Ob odkri-
vanju antične zgodovine so se počutili kot prerojeni, še posebej v primerjavi s cerkve-
no umetnostjo, ki je dosegla vrh v gotiki, ki se jim je zdela mračna in toga. Zara-
di tega so veliko govorili o preporodu. /…/ Renesansa ni pomenila le posnemanja an-
tičnih dosežkov. Bila je široko gibanje, ki je vplivalo na kulturne tokove po vsej
Evropi.« (Potočnik in Otič, 2009: 18; poudarila J. Ž.)
Odlomek predstavlja uvod v poglavje o renesansi, kjer lahko prepozna-
mo stereotipen prikaz podobe »renesančne Evrope«, ki se prebuja iz »te-
mnega« srednjega veka in navdušeno odkriva antiko.61 Eden od razlogov,
zakaj je mogoče odlomek razumeti v tem smislu, je – ob zelo posplošenih
temeljnih opredelitvah renesanse kot družbeno kulturnega pojava –, tudi
intenzivno vključevanje čustvenih elementov, ki dopolnjujejo opise kon-
kretnih dogodkov v »Evropi od 14. do 16. stoletja«62 in so tako sestav-
ni del »objektivnega« prikaza, ki ga predpostavlja in zagotavlja učbeni-
ški diskurz.
V odlomku pravzaprav umanjkajo tipični elementi učbeniškega pisanja,
ki bi »razumsko in objektivno« utemeljili povezavo med Evropo (kot njen
sestavni del so predstavljene razmere na območju današnje Italije) v 14. in
16. stoletju ter obdobjem grško-rimske antike. Za slednjo sicer najdemo
zelo poenostavljene opise, ki so reducirani na (arbitrarno?) mešanico štirih
pojmov in zgodovinskih osebnosti (Periklejev čas, Aleksander Veliki, hele-
nizem, rimski vladarji), od katerih za nobenega ni pojasnjena njegova re-
prezentativna vloga.
V nadaljevanju so predstavljene konkretne značilnosti renesanse na različnih družbenih in
kulturni področjih, skupaj z glavnimi »predstavniki« tega obdobja, zato lahko pričujoči
uvod razumemo tudi v vlogi širšega konteksta, kamor avtorja vpenjata dogodke, ki jih obrav-
navata v nadaljevanju.
Opredelitve, kaj Evropa v tem kontekstu pomeni, ne najdemo nikjer.
– ovirajo zakonite in mednarodno uveljavljene postopke (ovirale pravič-
no ocenitev vojne škode).
Naš drugi primer je v okviru vključevanja čustvenih elementov v ekspo-
zitorni slog pisanja zanimiv zato, ker v prikaz zgodovinskih procesov in do-
godkov (tj. renesanse), ki so povezani s pojmom Evropa, vključuje eksplici-
tne opise počutja:
(27)
»Kot smo že omenili, so se v Evropi of 14. do 16. stoletja rojevale številne nove ide-
je. Tako meščani kot tudi aristokrati v italijanskih mestih so se počutili svobodni in
neodvisni kot nekoč atenski meščani. Navduševali so se nad deli Atencev iz Periklejeve-
ga časa, nad Aleksandrom Velikim, helenizmom ter večino rimskih vladarjev. Ob odkri-
vanju antične zgodovine so se počutili kot prerojeni, še posebej v primerjavi s cerkve-
no umetnostjo, ki je dosegla vrh v gotiki, ki se jim je zdela mračna in toga. Zara-
di tega so veliko govorili o preporodu. /…/ Renesansa ni pomenila le posnemanja an-
tičnih dosežkov. Bila je široko gibanje, ki je vplivalo na kulturne tokove po vsej
Evropi.« (Potočnik in Otič, 2009: 18; poudarila J. Ž.)
Odlomek predstavlja uvod v poglavje o renesansi, kjer lahko prepozna-
mo stereotipen prikaz podobe »renesančne Evrope«, ki se prebuja iz »te-
mnega« srednjega veka in navdušeno odkriva antiko.61 Eden od razlogov,
zakaj je mogoče odlomek razumeti v tem smislu, je – ob zelo posplošenih
temeljnih opredelitvah renesanse kot družbeno kulturnega pojava –, tudi
intenzivno vključevanje čustvenih elementov, ki dopolnjujejo opise kon-
kretnih dogodkov v »Evropi od 14. do 16. stoletja«62 in so tako sestav-
ni del »objektivnega« prikaza, ki ga predpostavlja in zagotavlja učbeni-
ški diskurz.
V odlomku pravzaprav umanjkajo tipični elementi učbeniškega pisanja,
ki bi »razumsko in objektivno« utemeljili povezavo med Evropo (kot njen
sestavni del so predstavljene razmere na območju današnje Italije) v 14. in
16. stoletju ter obdobjem grško-rimske antike. Za slednjo sicer najdemo
zelo poenostavljene opise, ki so reducirani na (arbitrarno?) mešanico štirih
pojmov in zgodovinskih osebnosti (Periklejev čas, Aleksander Veliki, hele-
nizem, rimski vladarji), od katerih za nobenega ni pojasnjena njegova re-
prezentativna vloga.
V nadaljevanju so predstavljene konkretne značilnosti renesanse na različnih družbenih in
kulturni področjih, skupaj z glavnimi »predstavniki« tega obdobja, zato lahko pričujoči
uvod razumemo tudi v vlogi širšega konteksta, kamor avtorja vpenjata dogodke, ki jih obrav-
navata v nadaljevanju.
Opredelitve, kaj Evropa v tem kontekstu pomeni, ne najdemo nikjer.
