Page 59 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 59
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
(11)
»(Reševanje tržaškega vprašanja): Po drugi svetovni vojni so ostala nerešena
mnoga vprašanja, kako in kdo bo urejal novo politično podobo Evrope. Nasprotja
med velesilami zmagovalkami so bila zelo velika. Enotne si niso bile niti v tem,
kako naj obračunajo s fašizmom in preprečijo ponovno oborožitev Nemčije.
Nesoglasja so se kazala tudi na mirovni konferenci leta 1946 v Parizu, kjer so pri-
pravljale mirovne pogodbe s premaganimi državami. Na tej konferenci je sode-
lovala tudi jugoslovanska delegacija pod vodstvom Edvarda Kardelja. Ta je imela v
Parizu veliko težav, ker ni poznala skritih diplomatskih bojev in stališč velesil do
vprašanj, ki so bila za Jugoslavijo najpomembnejša.« (Božič in Weber, 1987: 139;
poudarila J. Ž.);
ali
– referenčni prostor, kjer se izjaviteljevo stališče razlikuje od deiktičnega
središča in Evropo predstavlja kot prostor, kamor izjavitelj prihaja, od koder
odhaja itn.39 Sem sodijo številne konstrukcije Evrope v okviru prostorskega
pogleda na svet, ki so pogosto ideološke. O problematičnosti evrocentrične-
ga prostorskega pogleda na svet bomo nekoliko več povedali v nadaljevanju,
ko bomo posebej osvetlili primere ideološke rabe.40 Na tem mestu si oglej-
mo nezaznamovano rabo pojma Evropa, kjer referenčni prostor in deiktič-
no središče predstavlja Japonska, Evropa pa prostor izjavitelja:
(12)
»V dveh desetletjih (1946–1967) je japonski družbeni proizvod rasel hitreje kot
v katerikoli državi v Evropi. Pravi gospodarski skok pa je Japonska doživela v dese-
tletju 1962–1972.« (Kern idr., 2007: 173; poudarila J. Ž.)
Pogost primer tvorjenja pomena Evrope v učbenikih so prostorizacije
znotraj Evrope, kjer izstopajo različne prostorske referenčne točke (najpogo-
steje v obliki dveh indikatorjev absolutnih prostorskih razmerij vzhod in
zahod ) in odražajo različne konceptualizacije evropskega prostora. Naštej-
mo jih le nekaj:
– razviti del Evrope, vzhod (tj. nerazviti del Evrope):
(13)
»Kmečki upori – izraz silnega nezadovoljstva kmetov nad težkim življenjem –
so se najprej začeli v gospodarsko razvitejšem delu Evrope in se od tam širili proti
vzhodu.« (Potočnik in Otič, 2009: 51; poudarila J. Ž.)
Sem sodi, denimo, tudi že omenjeni primer (4).
Glej poglavje ‘Evropa‘ je središče sveta.
(11)
»(Reševanje tržaškega vprašanja): Po drugi svetovni vojni so ostala nerešena
mnoga vprašanja, kako in kdo bo urejal novo politično podobo Evrope. Nasprotja
med velesilami zmagovalkami so bila zelo velika. Enotne si niso bile niti v tem,
kako naj obračunajo s fašizmom in preprečijo ponovno oborožitev Nemčije.
Nesoglasja so se kazala tudi na mirovni konferenci leta 1946 v Parizu, kjer so pri-
pravljale mirovne pogodbe s premaganimi državami. Na tej konferenci je sode-
lovala tudi jugoslovanska delegacija pod vodstvom Edvarda Kardelja. Ta je imela v
Parizu veliko težav, ker ni poznala skritih diplomatskih bojev in stališč velesil do
vprašanj, ki so bila za Jugoslavijo najpomembnejša.« (Božič in Weber, 1987: 139;
poudarila J. Ž.);
ali
– referenčni prostor, kjer se izjaviteljevo stališče razlikuje od deiktičnega
središča in Evropo predstavlja kot prostor, kamor izjavitelj prihaja, od koder
odhaja itn.39 Sem sodijo številne konstrukcije Evrope v okviru prostorskega
pogleda na svet, ki so pogosto ideološke. O problematičnosti evrocentrične-
ga prostorskega pogleda na svet bomo nekoliko več povedali v nadaljevanju,
ko bomo posebej osvetlili primere ideološke rabe.40 Na tem mestu si oglej-
mo nezaznamovano rabo pojma Evropa, kjer referenčni prostor in deiktič-
no središče predstavlja Japonska, Evropa pa prostor izjavitelja:
(12)
»V dveh desetletjih (1946–1967) je japonski družbeni proizvod rasel hitreje kot
v katerikoli državi v Evropi. Pravi gospodarski skok pa je Japonska doživela v dese-
tletju 1962–1972.« (Kern idr., 2007: 173; poudarila J. Ž.)
Pogost primer tvorjenja pomena Evrope v učbenikih so prostorizacije
znotraj Evrope, kjer izstopajo različne prostorske referenčne točke (najpogo-
steje v obliki dveh indikatorjev absolutnih prostorskih razmerij vzhod in
zahod ) in odražajo različne konceptualizacije evropskega prostora. Naštej-
mo jih le nekaj:
– razviti del Evrope, vzhod (tj. nerazviti del Evrope):
(13)
»Kmečki upori – izraz silnega nezadovoljstva kmetov nad težkim življenjem –
so se najprej začeli v gospodarsko razvitejšem delu Evrope in se od tam širili proti
vzhodu.« (Potočnik in Otič, 2009: 51; poudarila J. Ž.)
Sem sodi, denimo, tudi že omenjeni primer (4).
Glej poglavje ‘Evropa‘ je središče sveta.
