Page 57 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 57
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
Posebej zanimiv in na prvi pogled povsem neproblematičen je razkorak
med časom dogodka in časom izjavljanja, ki ga implicirajo opisi Evrope:
(8)
»Poljedelstvo, živinoreja in obrt so se iz Prednje Azije že v 6. tisočletju pr. n. št. raz-
širili po Evropi s selitvijo prvih kmečkih rodov na Ciper, Kreto in Balkanski polotok.
Od tu so se stalne kmečke naselbine razširile v Srednjo Evropo. Druga pot polje-
delcev in živinorejcev iz Prednje Azije je šla po morju v Italijo, Španijo in Francijo.
(Božič in Weber, 1979: 13; poudarila J. Ž.)
Času dogodka (6. tisočletje pr. n. št. ), ki je v zgornjem odlomku deiktič-
no središče, nasprotuje raba sodobnih geografskih (Prednja Azija, Evro-
pa, Kreta, Balkanski polotok) in geopolitičnih (Srednja Evropa, Ciper, Ita-
lija, Španija, Francija) konceptualizacij »evropskega prostora«. Našteva-
nje pravkar omenjenih opisov implicira sodobno časovno perspektivo (tj.
čas izjavljanja avtorjev) in v besedilu opravlja funkcijo fizičnega konteksta
oziroma prostora, kamor naj bi interpret umestil dogodke iz preteklega hi-
storičnega obdobja. Težava nastane zaradi poljubnosti v rabi različnih kon-
ceptualizacij in anahronizmov, ki jih povzročata različni časovni perspek-
tivi v okviru časa dogodka in časa izjavitelja. Če bi bila raba izključno ge-
ografskih pojmov zaradi nezaznamovanosti sprejemljiva oblika opredelje-
vanja prostora, so sodobni geopolitični opisi Evrope vezani na specifični
družbeni in politični kontekst. Referirajo namreč na konkretne dogodke
in procese, ki so se zgodili precej pozneje, kot jih v besedilu predpostavlja
čas dogodka (6. tisočletje pr. n. št. ), in predpostavljajo predhodno obsto-
ječe predstave o tako opisani Evropi. Obenem so rabljeni brez kvalifika-
torjev (npr.‘današnji‘; ‚danes znan kot‘; ‚tam, kjer je danes ...‘), ki bi njiho-
vo pomensko vrednost omejili do te mere, da ne bi učinkovali kot samou-
mevni opisi.
Evropa v prostorskih orientacijah
Prostorska deiktičnost je eden ključnih kontekstualnih korelatov prila-
godljivosti, ki določajo dinamiko tvorjenja pomena pojma Evropa v učbe-
neevropskimi/svetovnimi državami in nato dva opisa, ki vpeljujeta samostojni trditvi (v vseh
evropskih državah; Evropejcem), a vzpostavljata isto prostorsko entiteto (tj. Evropa):
(7)
»Zlorabe politike in zlorabe vere: Malo je držav po svetu, kjer verski poglavarji odločajo tudi o poli-
tiki (takšna je na primer islamska država Iran). V vseh evropskih državah je odnos med verstvi in drža-
vo urejen tako, da verski voditelji samostojno odločajo o verskih zadevah, državni voditelji pa o po-
litičnih zadevah, gospodarstvu in drugih rečeh, ki so pomembne za vse državljane. Evropejcem se zdi
takšna ureditev dobra; nihče naj ne bi uporabljal svoje vere za to, da bi vladal drugim ljudem ...« (Ule
idr., 2000: 29; poudarila J. Ž.)
Posebej zanimiv in na prvi pogled povsem neproblematičen je razkorak
med časom dogodka in časom izjavljanja, ki ga implicirajo opisi Evrope:
(8)
»Poljedelstvo, živinoreja in obrt so se iz Prednje Azije že v 6. tisočletju pr. n. št. raz-
širili po Evropi s selitvijo prvih kmečkih rodov na Ciper, Kreto in Balkanski polotok.
Od tu so se stalne kmečke naselbine razširile v Srednjo Evropo. Druga pot polje-
delcev in živinorejcev iz Prednje Azije je šla po morju v Italijo, Španijo in Francijo.
(Božič in Weber, 1979: 13; poudarila J. Ž.)
Času dogodka (6. tisočletje pr. n. št. ), ki je v zgornjem odlomku deiktič-
no središče, nasprotuje raba sodobnih geografskih (Prednja Azija, Evro-
pa, Kreta, Balkanski polotok) in geopolitičnih (Srednja Evropa, Ciper, Ita-
lija, Španija, Francija) konceptualizacij »evropskega prostora«. Našteva-
nje pravkar omenjenih opisov implicira sodobno časovno perspektivo (tj.
čas izjavljanja avtorjev) in v besedilu opravlja funkcijo fizičnega konteksta
oziroma prostora, kamor naj bi interpret umestil dogodke iz preteklega hi-
storičnega obdobja. Težava nastane zaradi poljubnosti v rabi različnih kon-
ceptualizacij in anahronizmov, ki jih povzročata različni časovni perspek-
tivi v okviru časa dogodka in časa izjavitelja. Če bi bila raba izključno ge-
ografskih pojmov zaradi nezaznamovanosti sprejemljiva oblika opredelje-
vanja prostora, so sodobni geopolitični opisi Evrope vezani na specifični
družbeni in politični kontekst. Referirajo namreč na konkretne dogodke
in procese, ki so se zgodili precej pozneje, kot jih v besedilu predpostavlja
čas dogodka (6. tisočletje pr. n. št. ), in predpostavljajo predhodno obsto-
ječe predstave o tako opisani Evropi. Obenem so rabljeni brez kvalifika-
torjev (npr.‘današnji‘; ‚danes znan kot‘; ‚tam, kjer je danes ...‘), ki bi njiho-
vo pomensko vrednost omejili do te mere, da ne bi učinkovali kot samou-
mevni opisi.
Evropa v prostorskih orientacijah
Prostorska deiktičnost je eden ključnih kontekstualnih korelatov prila-
godljivosti, ki določajo dinamiko tvorjenja pomena pojma Evropa v učbe-
neevropskimi/svetovnimi državami in nato dva opisa, ki vpeljujeta samostojni trditvi (v vseh
evropskih državah; Evropejcem), a vzpostavljata isto prostorsko entiteto (tj. Evropa):
(7)
»Zlorabe politike in zlorabe vere: Malo je držav po svetu, kjer verski poglavarji odločajo tudi o poli-
tiki (takšna je na primer islamska država Iran). V vseh evropskih državah je odnos med verstvi in drža-
vo urejen tako, da verski voditelji samostojno odločajo o verskih zadevah, državni voditelji pa o po-
litičnih zadevah, gospodarstvu in drugih rečeh, ki so pomembne za vse državljane. Evropejcem se zdi
takšna ureditev dobra; nihče naj ne bi uporabljal svoje vere za to, da bi vladal drugim ljudem ...« (Ule
idr., 2000: 29; poudarila J. Ž.)
