Page 55 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 55
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
Časovna zasidranost diskurza o Evropi
Za učbenike kot didaktična gradiva, ki imajo zelo jasen primarni eduka-
cijski cilj – omogočiti čim učinkovitejšo reprodukcijo znanja, sta ena ključ-
nih elementov časovna in prostorska deiktičnost, ki predstavljata umešča-
nje jezikovnih izbir v fizični svet.32 Z določanjem deiktičnega središča (refe-
renčne točke, s katere gledamo na določeno razsežnost) je namreč mogoče
pomembno sooblikovati ali celo konstruirati šolsko znanje, s tem pa tudi
predstave, stališča in verjetja.
Glede rabe pojma Evropa v učbenikih za zgodovino, lahko rečemo, da
sta prevladujoči časovni referenci čas dogodka in čas reference. Kadar govo-
rimo o prvem, mislimo na čas, v katerem se nek dogodek zgodi in je v uč-
benikih pogosto označen s časovnimi določili (opisi, datumom, letnicami)
ter glagolskim časom. Kadar pa čas dogodka postane deiktično središče, v
odnosu do katerega so postavljeni drugi dogodki, govorimo o referenčnem
času. Oglejmo si dva tipična primera rabe pojma Evrope v kontekstu časa:
(5)
V letu 1848 je bilo delavstvo po vsej Evropi v prvih vrstah borcev revolucije. Tedaj
so se junaško borili za svoje pravice zlasti pariški delavci. (Melik in Gestrin 1983:
78; poudarila J. Ž.)
(6)
Italija je bila v 15. stoletju najbogatejša dežela zahodne Evrope. (Žvanut in Vodopi-
vec 1996: 18; poudarila J. Ž.)
V obeh primerih čas dogodka določa deiktično središče, ki določa tudi
kontekst razumevanja pojma Evropa. V prvem primeru (ki je pravzaprav
tudi referenčni čas) je ta določena z letnico 1848 in časovnim prislovom
(tedaj), v drugem pa z daljšim časovnim obdobjem (15. stoletje). Obenem
raba preteklika v obeh primerih ( je bilo v prvih vrstah borcev revolucije; so
se borili; je bila najbogatejša dežela) kaže na to, da so dogodki pretekli z vi-
dika izjavitelja/avtorjev učbenika in nimajo povezave z njegovo sedanjo-
stjo. Vendar pa ostaja vprašanje, kako razumeti »Evropo« v takšnih pri-
merih: bodisi kot historično pogojeno entiteto ali kot sodoben pojem? Ker
učbeniki zgodovine pojma Evropa običajno natančno ne definirajo v okvi-
ru teme, ki jo predstavljajo (tj. kako ga je treba razumeti v določenem ča-
Deiktičnost v jezikovni pragmatiki predstavlja različne načine zasidranosti jezika v stvarnosti,
ki, denimo, obkroža neko izjavo in ki jo jezik doseže s kazanjem na spremenljivke v nekaterih
razsežnostih te stvarnosti (družbene, časovne, prostorske itn.) Prim. Verschueren 2000: 36.
Časovna zasidranost diskurza o Evropi
Za učbenike kot didaktična gradiva, ki imajo zelo jasen primarni eduka-
cijski cilj – omogočiti čim učinkovitejšo reprodukcijo znanja, sta ena ključ-
nih elementov časovna in prostorska deiktičnost, ki predstavljata umešča-
nje jezikovnih izbir v fizični svet.32 Z določanjem deiktičnega središča (refe-
renčne točke, s katere gledamo na določeno razsežnost) je namreč mogoče
pomembno sooblikovati ali celo konstruirati šolsko znanje, s tem pa tudi
predstave, stališča in verjetja.
Glede rabe pojma Evropa v učbenikih za zgodovino, lahko rečemo, da
sta prevladujoči časovni referenci čas dogodka in čas reference. Kadar govo-
rimo o prvem, mislimo na čas, v katerem se nek dogodek zgodi in je v uč-
benikih pogosto označen s časovnimi določili (opisi, datumom, letnicami)
ter glagolskim časom. Kadar pa čas dogodka postane deiktično središče, v
odnosu do katerega so postavljeni drugi dogodki, govorimo o referenčnem
času. Oglejmo si dva tipična primera rabe pojma Evrope v kontekstu časa:
(5)
V letu 1848 je bilo delavstvo po vsej Evropi v prvih vrstah borcev revolucije. Tedaj
so se junaško borili za svoje pravice zlasti pariški delavci. (Melik in Gestrin 1983:
78; poudarila J. Ž.)
(6)
Italija je bila v 15. stoletju najbogatejša dežela zahodne Evrope. (Žvanut in Vodopi-
vec 1996: 18; poudarila J. Ž.)
V obeh primerih čas dogodka določa deiktično središče, ki določa tudi
kontekst razumevanja pojma Evropa. V prvem primeru (ki je pravzaprav
tudi referenčni čas) je ta določena z letnico 1848 in časovnim prislovom
(tedaj), v drugem pa z daljšim časovnim obdobjem (15. stoletje). Obenem
raba preteklika v obeh primerih ( je bilo v prvih vrstah borcev revolucije; so
se borili; je bila najbogatejša dežela) kaže na to, da so dogodki pretekli z vi-
dika izjavitelja/avtorjev učbenika in nimajo povezave z njegovo sedanjo-
stjo. Vendar pa ostaja vprašanje, kako razumeti »Evropo« v takšnih pri-
merih: bodisi kot historično pogojeno entiteto ali kot sodoben pojem? Ker
učbeniki zgodovine pojma Evropa običajno natančno ne definirajo v okvi-
ru teme, ki jo predstavljajo (tj. kako ga je treba razumeti v določenem ča-
Deiktičnost v jezikovni pragmatiki predstavlja različne načine zasidranosti jezika v stvarnosti,
ki, denimo, obkroža neko izjavo in ki jo jezik doseže s kazanjem na spremenljivke v nekaterih
razsežnostih te stvarnosti (družbene, časovne, prostorske itn.) Prim. Verschueren 2000: 36.
