Page 56 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 56
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
sovnem, historičnem obdobju),33 ji interpret lahko določa vrednosti v skla-
du z lastno vednostjo in neposrednimi kontekstualnimi elementi, ki jih be-
sedilo o Evropi ponuja. Zlasti primer (6) pokaže, kako je v kontekstu peda-
goškega diskurza lahko problematično pojmovanje Evrope, ki je določeno
zgolj s splošno časovno referenco. 15. stoletje naj bi določalo tako ‚Italijo‘
kot ‚zahodno Evropo‘. Vendar Italija kot država v tem času še ni obstajala,
prav tako je neobičajna njena opredelitev v kontekstu ‚zahodne Evrope‘, ki
ne vsebuje nobenih dodatnih opisov, s pomočjo katerih bi bilo jasno, da gre
bodisi v historičnem smislu za geopolitično opredelitev ‚latinskega‘, ‚kato-
liškega zahoda‘34 ali celo za sodobno perspektivo, ki je utemeljena na tra-
diciji blokovske delitve na ‚Zahod‘ in ‚Vzhod‘. Obenem je tak »zgoščen«
opis zahodne Evrope, ki mu manjkajo ključni kvalifikatorji (npr.‘današnja
Italija‘, ‚takratna zahodna Evropa‘), problematičen tudi zato, ker je v na-
sprotju s prostorizacijami, ki jih uporabljajo učbeniki za geografijo, ki v is-
tem letu učenja (sic!) obravnavajo Evropo: tam namreč brez izjeme beremo,
da Italija sodi v Južno Evropo.
Čeprav v zgodovinskih učbenikih tudi pri opisih Evrope prevladujeta
čas dogodka in čas reference, lahko najdemo primere, ko deiktično središče
postane čas izjavljanja, ki z vidika časa nastanka učbenikov odraža sodob-
no oziroma aktualno avtorjevo perspektivo v pojmovanju Evrope. Ker gre
obenem za perspektivo institucionalne avtoritete, konstrukcija pomena
Evrope dobi objektivno vrednost. Sem sodi že omenjeni primer (4), kjer se
raba sedanjika nanaša ne le na kronološko obdobje v zgodovini (tj. »sodob-
nost«), temveč kaže na »avtorjevo sedanjost«. To je očitno zlasti iz zadnje-
ga stavka, iz katerega je zaradi rabe sedanjika mogoče razbrati, da se proces
»približevanja Slovenije Evropi« še ni v celoti zaključil (hitra včlanitev …
je poglavitna … opredelitev) in da je v avtorjevi časovni perspektivi »Evro-
pa« ekskluzivna entiteta (tj. »družina evropskih držav«), saj je omejena
na skupino držav, ki jih povezujejo specifični (tj. »družinski«) odnosi.35
To pa ne velja za učbenike geografije, kjer je Evropa kot geografski in geopolitični pojem na-
tančno opredeljena.
Prim. Mastnak, 1998: 55.
Če primerjamo rabo časovne deiktičnosti v učbenikih za geografijo in DVE, lahko opazimo,
da je čas izjavljanja razmeroma pogosto deiktično središče tudi pri tvorjenju pomena Evrope.
Na to kaže pogosta raba sedanjika in adverbialnih dopolnil (npr.‘(dan)danes‘, ‚v današnjem,
zadnjem času‘, ‚v 20. stoletju‘,…), ki obravnavanim vsebinam dajejo bodisi vrednost splošno-
sti (in posledično resnice) in/ali aktualnosti. Oglejmo si primer iz učbenika za DVE, kjer se v
opisih Evrope pojavlja raba sedanjika, ki pojmovanje Evrope neposredno povezuje s koncep-
tom formalnega ločevanja med vero in politiko. Slednja je predstavljena kot nesporna, objek-
tivna značilnost tega geopolitičnega prostora, kar ponazarja najprej vpeljava proti primera z
sovnem, historičnem obdobju),33 ji interpret lahko določa vrednosti v skla-
du z lastno vednostjo in neposrednimi kontekstualnimi elementi, ki jih be-
sedilo o Evropi ponuja. Zlasti primer (6) pokaže, kako je v kontekstu peda-
goškega diskurza lahko problematično pojmovanje Evrope, ki je določeno
zgolj s splošno časovno referenco. 15. stoletje naj bi določalo tako ‚Italijo‘
kot ‚zahodno Evropo‘. Vendar Italija kot država v tem času še ni obstajala,
prav tako je neobičajna njena opredelitev v kontekstu ‚zahodne Evrope‘, ki
ne vsebuje nobenih dodatnih opisov, s pomočjo katerih bi bilo jasno, da gre
bodisi v historičnem smislu za geopolitično opredelitev ‚latinskega‘, ‚kato-
liškega zahoda‘34 ali celo za sodobno perspektivo, ki je utemeljena na tra-
diciji blokovske delitve na ‚Zahod‘ in ‚Vzhod‘. Obenem je tak »zgoščen«
opis zahodne Evrope, ki mu manjkajo ključni kvalifikatorji (npr.‘današnja
Italija‘, ‚takratna zahodna Evropa‘), problematičen tudi zato, ker je v na-
sprotju s prostorizacijami, ki jih uporabljajo učbeniki za geografijo, ki v is-
tem letu učenja (sic!) obravnavajo Evropo: tam namreč brez izjeme beremo,
da Italija sodi v Južno Evropo.
Čeprav v zgodovinskih učbenikih tudi pri opisih Evrope prevladujeta
čas dogodka in čas reference, lahko najdemo primere, ko deiktično središče
postane čas izjavljanja, ki z vidika časa nastanka učbenikov odraža sodob-
no oziroma aktualno avtorjevo perspektivo v pojmovanju Evrope. Ker gre
obenem za perspektivo institucionalne avtoritete, konstrukcija pomena
Evrope dobi objektivno vrednost. Sem sodi že omenjeni primer (4), kjer se
raba sedanjika nanaša ne le na kronološko obdobje v zgodovini (tj. »sodob-
nost«), temveč kaže na »avtorjevo sedanjost«. To je očitno zlasti iz zadnje-
ga stavka, iz katerega je zaradi rabe sedanjika mogoče razbrati, da se proces
»približevanja Slovenije Evropi« še ni v celoti zaključil (hitra včlanitev …
je poglavitna … opredelitev) in da je v avtorjevi časovni perspektivi »Evro-
pa« ekskluzivna entiteta (tj. »družina evropskih držav«), saj je omejena
na skupino držav, ki jih povezujejo specifični (tj. »družinski«) odnosi.35
To pa ne velja za učbenike geografije, kjer je Evropa kot geografski in geopolitični pojem na-
tančno opredeljena.
Prim. Mastnak, 1998: 55.
Če primerjamo rabo časovne deiktičnosti v učbenikih za geografijo in DVE, lahko opazimo,
da je čas izjavljanja razmeroma pogosto deiktično središče tudi pri tvorjenju pomena Evrope.
Na to kaže pogosta raba sedanjika in adverbialnih dopolnil (npr.‘(dan)danes‘, ‚v današnjem,
zadnjem času‘, ‚v 20. stoletju‘,…), ki obravnavanim vsebinam dajejo bodisi vrednost splošno-
sti (in posledično resnice) in/ali aktualnosti. Oglejmo si primer iz učbenika za DVE, kjer se v
opisih Evrope pojavlja raba sedanjika, ki pojmovanje Evrope neposredno povezuje s koncep-
tom formalnega ločevanja med vero in politiko. Slednja je predstavljena kot nesporna, objek-
tivna značilnost tega geopolitičnega prostora, kar ponazarja najprej vpeljava proti primera z
