Page 52 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 52
Kako so Evropejci odkrili neznane dežele ...
njimi, temveč zlasti na značilnosti socialnih situacij in institucij, s katerimi
so medsebojno prilagodljive jezikovne izbire. Socialne situacije in institu-
cije namreč določajo raznovrstna pravila in načela o tem, kako se lahko iz-
vajajo nekateri tipi jezikovnih dejanj in kdo jih ima pravico izvajati.26 V pri-
meru učbenikov imamo v najširšem smislu opraviti s šolo kot izobraževal-
no institucijo, ki avtorju učbenika/izjavitelju institucionalno priznava ve-
čjo vednost (od interpretov), mu podeljuje moč, da to vednost predstavlja
kot normativno, in mu omogoča, da jo formalno predaja primarnim upo-
rabnikom učbenikov/interpretom. Verschueren (2010: 92) pravi:
»Opraviti imamo z diskurzom, ki uteleša obliko avtoritete: avtoritete izobraže-
valne institucije, ki je socialno in politično sankcionirana, /…/, in znanstvene av-
toritete, ki je akademsko sankcionirana (in ponuja ‚objektivnost‘, čeprav to poč-
ne na različne načine in na različnih ravneh).«
Procese konstrukcije institucionalne identitete v eksplicitni obliki naj-
pogosteje najdemo na naslovnih in uvodnih straneh učbeniškega gradiva,
ki vsebujejo cilje in načela o poučevanju obravnavanih vsebin, »ki že po
svoji naravi pozicionirajo besedila v svet diskurza in družbenih odnosov
stvarnega sveta« (Verschueren, 2010: 92). Obenem procesi vzpostavljanja
avtoritete na implicitni ravni delujejo tudi v osrednjem besedilu, saj je vse-
bina v učbenikih s pomočjo različnih jezikovnih sredstev27 predstavljena
kot objektivna vednost, o kateri se ne dvomi, s katero se ne polemizira, ve-
dnost, ki jo je treba v čim večjem obsegu pomniti in reproducirati tako, kot
je (bila) predstavljena. Verschueren (2010: 94) pravi:
»Diskurzivni odraz avtoritete je pravica govoriti v imenu institucije, skupine.
V izobraževalnem ali akademskem kontekstu je to združeno s predpostavko,
da institucija sama po sebi predstavlja objektivno vedenje. Kot rezultat se ustva-
ri avtoriteta – ali se poskušajo ustvariti avtoritete, z oddaljevanjem ali izogiba-
njem osebnemu pozicioniranju. Z drugimi besedami, izobraževalni ali akadem-
ski obraz se ustvari s tem, da je brez obraza.«
Kako se tak institucionalni kontekst odraža v rabi pojma Evrope v okvi-
ru učbenikov za pouk zgodovine?
Predvsem kot značilnost, da pojem Evropa pogosto najdemo kot del na-
slovov in uvodnih opredelitev v posameznih poglavjih, kar lahko razume-
mo kot odraz institucionalne moči izjavitelja/avtorja, ki sme/mora (?) iz-
Prim. Verschueren 2000:136–137.
Na tem mestu omenimo, denimo, stalno odsotnost avtorjeve osebe v besedilu, ki daje vtis de-
janskosti, ali rabo imperativnih oblik v okviru nalog, ki neposredno odraža avtorjevo institu-
cionalno moč.
njimi, temveč zlasti na značilnosti socialnih situacij in institucij, s katerimi
so medsebojno prilagodljive jezikovne izbire. Socialne situacije in institu-
cije namreč določajo raznovrstna pravila in načela o tem, kako se lahko iz-
vajajo nekateri tipi jezikovnih dejanj in kdo jih ima pravico izvajati.26 V pri-
meru učbenikov imamo v najširšem smislu opraviti s šolo kot izobraževal-
no institucijo, ki avtorju učbenika/izjavitelju institucionalno priznava ve-
čjo vednost (od interpretov), mu podeljuje moč, da to vednost predstavlja
kot normativno, in mu omogoča, da jo formalno predaja primarnim upo-
rabnikom učbenikov/interpretom. Verschueren (2010: 92) pravi:
»Opraviti imamo z diskurzom, ki uteleša obliko avtoritete: avtoritete izobraže-
valne institucije, ki je socialno in politično sankcionirana, /…/, in znanstvene av-
toritete, ki je akademsko sankcionirana (in ponuja ‚objektivnost‘, čeprav to poč-
ne na različne načine in na različnih ravneh).«
Procese konstrukcije institucionalne identitete v eksplicitni obliki naj-
pogosteje najdemo na naslovnih in uvodnih straneh učbeniškega gradiva,
ki vsebujejo cilje in načela o poučevanju obravnavanih vsebin, »ki že po
svoji naravi pozicionirajo besedila v svet diskurza in družbenih odnosov
stvarnega sveta« (Verschueren, 2010: 92). Obenem procesi vzpostavljanja
avtoritete na implicitni ravni delujejo tudi v osrednjem besedilu, saj je vse-
bina v učbenikih s pomočjo različnih jezikovnih sredstev27 predstavljena
kot objektivna vednost, o kateri se ne dvomi, s katero se ne polemizira, ve-
dnost, ki jo je treba v čim večjem obsegu pomniti in reproducirati tako, kot
je (bila) predstavljena. Verschueren (2010: 94) pravi:
»Diskurzivni odraz avtoritete je pravica govoriti v imenu institucije, skupine.
V izobraževalnem ali akademskem kontekstu je to združeno s predpostavko,
da institucija sama po sebi predstavlja objektivno vedenje. Kot rezultat se ustva-
ri avtoriteta – ali se poskušajo ustvariti avtoritete, z oddaljevanjem ali izogiba-
njem osebnemu pozicioniranju. Z drugimi besedami, izobraževalni ali akadem-
ski obraz se ustvari s tem, da je brez obraza.«
Kako se tak institucionalni kontekst odraža v rabi pojma Evrope v okvi-
ru učbenikov za pouk zgodovine?
Predvsem kot značilnost, da pojem Evropa pogosto najdemo kot del na-
slovov in uvodnih opredelitev v posameznih poglavjih, kar lahko razume-
mo kot odraz institucionalne moči izjavitelja/avtorja, ki sme/mora (?) iz-
Prim. Verschueren 2000:136–137.
Na tem mestu omenimo, denimo, stalno odsotnost avtorjeve osebe v besedilu, ki daje vtis de-
janskosti, ali rabo imperativnih oblik v okviru nalog, ki neposredno odraža avtorjevo institu-
cionalno moč.
