Page 51 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 51
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
Neposredni kontekst situacije
Verschueren neposredni kontekst situacije opredeljuje kot način, na
katerega diskurz izrisuje črte pogleda v lasten fizični, socialni, kognitiv-
ni svet, oziroma kako akterji, ki so v diskurz vpleteni (tj. avtor in ciljna
publika),22 pozicionirajo sebe in diskurz.23 Razliko med širšim in neposre-
dnim kontekstom Verschueren (2010: 80) pojasni takole:
»Razliko smo v pomanjkanju boljše formulacije uvedli z vzpostavljanjem na-
sprotja med širšim kontekstom /…/, ki se nanaša na družbeni, politični, historični,
geografski svet, s katerim je raziskovalni diskurz topično povezan, (tj. svet, ki na
neki način ‚govori o‘ – , /…/, in z ustvarjanjem povezave tega sveta s tistim, v kate-
rega je postavljeno samo raziskovanje), in situacijskim kontekstom, ki se nanaša na
neposredni kontekst, s katerim je diskurz komunikacijsko določen kot govorna
dejavnost (tj. svet, katerega sestavino predstavlja raziskovani diskurz).« (Vsi po-
udarki so avtorjevi.)
Avtor navaja več elementov, ki sodijo v neposredni kontekst in jih je mo-
goče raziskovati s pragmatičnimi orodji,24 mi bomo podrobneje obravnava-
li le nekatere, ki v povezavi z diskurzom o Evropi v naših izbranih učbeni-
kih najbolj izstopajo. 25
Raba pojma Evropa kot odraz socialnih situacij in institucij
V učbenikih kot predpisanem izobraževalnem gradivu lahko govorimo
o jezikovnih izbirah, ki so odvisne od elementov socialne strukture. Pri tem
ne mislimo le na identifikacijo izjaviteljev in interpretov ter razmerij med
Izraz ‘akter’ v kontekstu pragmatične analize ločujemo od pojma ‘socialni akterji’, ki sodi v
kritično analizo diskurza.
Gre za njegovo znano shemo kontekstualnih korelatov prilagodljivost, kjer sta kot osrednji
točki predstavljena ‚izjavitelj‘ in ‚interpret‘, medtem ko drugi moment predstavljajo vidiki
njunega fizičnega, socialnega in mentalnega sveta, ki pa »v jezikovni rabi navadno niso dejav-
ni, dokler jih na neki način ne aktivirajo kognitivni procesi uporabnikov jezika« (Verschue-
ren, 2000: 117).
To so zlasti vpletenost izjavitelja in interpreta v diskurz; izražanje/sklicevanje na mentalna
stanja; vidiki vpletenih družbenih ureditev ali institucij; časovna in krajevna zasidranost di-
skurza; raba grafičnih elementov. Prim. Verschueren, 2010: 80.
Avtorji učbenikov (v jeziku pragmatike izjavitelji) predstavljajo od vladajočih struktur in na-
črtovalcev izobraževalne politike potrjene avtoritete za izobraževalno področje, ki ga obrav-
navajo. Zanimiva je okoliščina, da v izbranih učbenikih nastopajo avtorji bodisi v paru ali v
skupini. Z vidika rabe pojma Evropa v učbenikih, se v analizo razmerja med izjavitelji in in-
terpreti (npr. raba deiktičnosti osebe, »tipi glasov« izjaviteljev in različne vloge interpretov)
nismo podrobneje spuščali, ker posebnih značilnosti ali odstopanj nismo zaznali.
Interprete tovrstnega materiala bi lahko razdelili na primarno in sekundarno publiko. Prvo
predstavljajo neposredni uporabniki učbenikov – učenci in učitelji; sekundarno pa strokovni
kolegi, drugi pedagoški delavci, starši itn.
Neposredni kontekst situacije
Verschueren neposredni kontekst situacije opredeljuje kot način, na
katerega diskurz izrisuje črte pogleda v lasten fizični, socialni, kognitiv-
ni svet, oziroma kako akterji, ki so v diskurz vpleteni (tj. avtor in ciljna
publika),22 pozicionirajo sebe in diskurz.23 Razliko med širšim in neposre-
dnim kontekstom Verschueren (2010: 80) pojasni takole:
»Razliko smo v pomanjkanju boljše formulacije uvedli z vzpostavljanjem na-
sprotja med širšim kontekstom /…/, ki se nanaša na družbeni, politični, historični,
geografski svet, s katerim je raziskovalni diskurz topično povezan, (tj. svet, ki na
neki način ‚govori o‘ – , /…/, in z ustvarjanjem povezave tega sveta s tistim, v kate-
rega je postavljeno samo raziskovanje), in situacijskim kontekstom, ki se nanaša na
neposredni kontekst, s katerim je diskurz komunikacijsko določen kot govorna
dejavnost (tj. svet, katerega sestavino predstavlja raziskovani diskurz).« (Vsi po-
udarki so avtorjevi.)
Avtor navaja več elementov, ki sodijo v neposredni kontekst in jih je mo-
goče raziskovati s pragmatičnimi orodji,24 mi bomo podrobneje obravnava-
li le nekatere, ki v povezavi z diskurzom o Evropi v naših izbranih učbeni-
kih najbolj izstopajo. 25
Raba pojma Evropa kot odraz socialnih situacij in institucij
V učbenikih kot predpisanem izobraževalnem gradivu lahko govorimo
o jezikovnih izbirah, ki so odvisne od elementov socialne strukture. Pri tem
ne mislimo le na identifikacijo izjaviteljev in interpretov ter razmerij med
Izraz ‘akter’ v kontekstu pragmatične analize ločujemo od pojma ‘socialni akterji’, ki sodi v
kritično analizo diskurza.
Gre za njegovo znano shemo kontekstualnih korelatov prilagodljivost, kjer sta kot osrednji
točki predstavljena ‚izjavitelj‘ in ‚interpret‘, medtem ko drugi moment predstavljajo vidiki
njunega fizičnega, socialnega in mentalnega sveta, ki pa »v jezikovni rabi navadno niso dejav-
ni, dokler jih na neki način ne aktivirajo kognitivni procesi uporabnikov jezika« (Verschue-
ren, 2000: 117).
To so zlasti vpletenost izjavitelja in interpreta v diskurz; izražanje/sklicevanje na mentalna
stanja; vidiki vpletenih družbenih ureditev ali institucij; časovna in krajevna zasidranost di-
skurza; raba grafičnih elementov. Prim. Verschueren, 2010: 80.
Avtorji učbenikov (v jeziku pragmatike izjavitelji) predstavljajo od vladajočih struktur in na-
črtovalcev izobraževalne politike potrjene avtoritete za izobraževalno področje, ki ga obrav-
navajo. Zanimiva je okoliščina, da v izbranih učbenikih nastopajo avtorji bodisi v paru ali v
skupini. Z vidika rabe pojma Evropa v učbenikih, se v analizo razmerja med izjavitelji in in-
terpreti (npr. raba deiktičnosti osebe, »tipi glasov« izjaviteljev in različne vloge interpretov)
nismo podrobneje spuščali, ker posebnih značilnosti ali odstopanj nismo zaznali.
Interprete tovrstnega materiala bi lahko razdelili na primarno in sekundarno publiko. Prvo
predstavljajo neposredni uporabniki učbenikov – učenci in učitelji; sekundarno pa strokovni
kolegi, drugi pedagoški delavci, starši itn.
