Page 47 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 47
Kvantitativno-kvalitativna analiza učbenikov
litične ureditve, »približevanje« Evropi in vključitev v evropske gospodar-
ske in politične institucije), ki so prinesle nove interpretacije vsebin zlasti v
okviru pojmovanja historičnih, geopolitičnih in družbeno-kulturnih vidi-
kov pojmov (kot so ‚Slovenija‘, ‚Jugoslavija‘, ‚Evropa‘) kot tudi specifičnih
dogodkov, povezanih z njimi (npr. razlike v pojmovanju in obravnavi de-
lavskega in komunističnega gibanja, vrednotenja NOB, ter zlasti sodobne
zgodovine, kjer predstavljajo nove konceptualizacije »Evrope« in »evrop-
skosti« eno pomembnejših izhodišč za prikazovanje zgodovinskih poja-
vov, procesov in dogodkov).
Prenova pouka zgodovine je v okviru Predmetne skupine za zgodovino
intenzivno potekala med leti 1990 in 1994, ko je prišlo do korenite po-
sodobitve učnih vsebin in ciljev. Spremembe so bile v prvem obdobju (ta-
koj po letu 1990) povezane zlasti z nadomeščanjem vsebinskih sklopov,
ki so podrobno obravnavali zgodovino posameznih južnoslovanskih na-
rodov in skupne države Jugoslavije, kasneje pa tudi s konceptualnimi spre-
membami v načinu obravnave in dodatno izločitvijo tistih vsebinskih sklo-
pov, ki so v okviru posodobitev učnih načrtov predstavljali preobremeni-
tev, niso pa bistveno prispevali k doseganju minimalnih učnih standardov.
Leta 1994 je Strokovni svet za vzgojo RS potrdil nov učni načrt za pouk
zgodovine;15 slednji predstavlja izhodišče tudi prenovljenega in trenutno
veljavnega UN, ki datira iz leta 2003.16
Učbenike za pouk zgodovine lahko torej v grobem razdelimo na tiste, ki
so izšli pred letom 1994 in se držijo smernic starega učnega načrta, ter uč-
benike, ki so izšli po letu 1994 in temeljijo na prenovljenem učnem načrtu.
Izhajajoč iz strukture izbranih učbenikov (ki kot temeljno izobraževalno
gradivo zvesto sledijo učnim načrtom in na ravni vsebin pogosto odseva-
jo celo njihovo strukturo), lahko ugotovimo, da materiali po letu 1994 te-
meljijo na konceptualno precej drugačnem učnem načrtu, pri čemer izdaje
po letu 2003 sledijo še dodatnim posodobitvam UN. Te so zlasti poveza-
ne z vpeljavo samostojno opredeljenih operativnih ciljev (ki posebej opre-
deljujejo usmeritve in standardizacijo pouka zgodovine) in novim katalo-
gom znanja.17 Temeljna razlika med starim in novim učnim načrtom je zla-
sti v tem, da je prvi UN predvideval zgolj diahrono, zaporedno obravnavno
izbranih procesov, pojavov in dogodkov, vezanih na tako imenovana veli-
ka zgodovinska obdobja (tj. prazgodovina, stari vek, srednji vek, novi vek),
ki so jih učenci spoznavali postopoma in v okviru posameznega leta uče-
Posodobitev UN za zgodovino, 1999.
V času naše raziskave novi učni načrti še niso bili potrjeni, zato smo uporabili takrat veljavne.
UN Zgodovina, 2003: 5.
litične ureditve, »približevanje« Evropi in vključitev v evropske gospodar-
ske in politične institucije), ki so prinesle nove interpretacije vsebin zlasti v
okviru pojmovanja historičnih, geopolitičnih in družbeno-kulturnih vidi-
kov pojmov (kot so ‚Slovenija‘, ‚Jugoslavija‘, ‚Evropa‘) kot tudi specifičnih
dogodkov, povezanih z njimi (npr. razlike v pojmovanju in obravnavi de-
lavskega in komunističnega gibanja, vrednotenja NOB, ter zlasti sodobne
zgodovine, kjer predstavljajo nove konceptualizacije »Evrope« in »evrop-
skosti« eno pomembnejših izhodišč za prikazovanje zgodovinskih poja-
vov, procesov in dogodkov).
Prenova pouka zgodovine je v okviru Predmetne skupine za zgodovino
intenzivno potekala med leti 1990 in 1994, ko je prišlo do korenite po-
sodobitve učnih vsebin in ciljev. Spremembe so bile v prvem obdobju (ta-
koj po letu 1990) povezane zlasti z nadomeščanjem vsebinskih sklopov,
ki so podrobno obravnavali zgodovino posameznih južnoslovanskih na-
rodov in skupne države Jugoslavije, kasneje pa tudi s konceptualnimi spre-
membami v načinu obravnave in dodatno izločitvijo tistih vsebinskih sklo-
pov, ki so v okviru posodobitev učnih načrtov predstavljali preobremeni-
tev, niso pa bistveno prispevali k doseganju minimalnih učnih standardov.
Leta 1994 je Strokovni svet za vzgojo RS potrdil nov učni načrt za pouk
zgodovine;15 slednji predstavlja izhodišče tudi prenovljenega in trenutno
veljavnega UN, ki datira iz leta 2003.16
Učbenike za pouk zgodovine lahko torej v grobem razdelimo na tiste, ki
so izšli pred letom 1994 in se držijo smernic starega učnega načrta, ter uč-
benike, ki so izšli po letu 1994 in temeljijo na prenovljenem učnem načrtu.
Izhajajoč iz strukture izbranih učbenikov (ki kot temeljno izobraževalno
gradivo zvesto sledijo učnim načrtom in na ravni vsebin pogosto odseva-
jo celo njihovo strukturo), lahko ugotovimo, da materiali po letu 1994 te-
meljijo na konceptualno precej drugačnem učnem načrtu, pri čemer izdaje
po letu 2003 sledijo še dodatnim posodobitvam UN. Te so zlasti poveza-
ne z vpeljavo samostojno opredeljenih operativnih ciljev (ki posebej opre-
deljujejo usmeritve in standardizacijo pouka zgodovine) in novim katalo-
gom znanja.17 Temeljna razlika med starim in novim učnim načrtom je zla-
sti v tem, da je prvi UN predvideval zgolj diahrono, zaporedno obravnavno
izbranih procesov, pojavov in dogodkov, vezanih na tako imenovana veli-
ka zgodovinska obdobja (tj. prazgodovina, stari vek, srednji vek, novi vek),
ki so jih učenci spoznavali postopoma in v okviru posameznega leta uče-
Posodobitev UN za zgodovino, 1999.
V času naše raziskave novi učni načrti še niso bili potrjeni, zato smo uporabili takrat veljavne.
UN Zgodovina, 2003: 5.
