Page 87 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 87
Berlin ’89 v Delu in Dnevniku: Rojstvo nove Evrope iz ruševin socializma
tične presoje in izbire. Z drugimi besedami: takrat aktualno politično do-
gajanje v Evropi je prikazano kot objektivna zgodovinska nujnost z name-
nom preprečiti ali utišati javno razpravo o političnih implikacijah nastaja-
nja nove Evrope, vsakršno potencialno nasprotovanje ali skeptičnost pa je
vnaprej diskreditirano kot zastarel in času ter dogajanju neustrezen način
razmišljanja.
Ključen za razumevanje diskurzivne formacije pojma nove Evrope je čla-
nek v Delu 13. 11., katerega tema je delovno srečanje mednarodne regio-
nalne skupine Alpe-Jadran, ki je vključevala posamezne jugoslovanske, av-
strijske in italijanske pokrajine. Poročilo se začne s stavkom: »Predsedujo-
či Giuseppe Giodenzana, ki je v svoji funkciji že obiskal Slovenijo in Hrva-
ško, je povedal, da gojita obe republiki značilne evropske vrednote politič-
nega in gospodarskega pluralizma ter podjetništva in da zato lahko veliko
prispevata k reševanju jugoslovanske celovite krize.« Tu je nova Evropa pr-
vič povezana s specifičnimi vrednotami – in te vrednote so eskplicitno Za-
hodne, povezane z zahodnoevropskim razmevanjem politike in ekonomi-
je. Zanimivo je, da je kot osnovna vrednota nove Evrope izpostavljen plu-
ralizem in da je apliciran tako na politiko kot na ekonomijo, saj je bilo prej
(kot je razvidno iz analize poročanja o okupaciji Češkoslovaške leta 1968)1
to osnovno načelo demokracija v pomenu množične participacije (ljudska
demokracija in delavsko samoupravljanje). Premik k pluralizmu ne pomeni
ne spremembe v terminologiji, temveč opis dejanske družbene spremembe
– ne gre več za vključevanje množic v procese političnega odločanja in eko-
nomskega upravljanja, temveč za uvajanje strankarskega tipa politike in ka-
pitalističnega tipa ekonomije. Pluralizem v politiki ne pomeni več težnje k
neposredni vključitvi množic v politiko (ta je, resnici na ljubo, tudi v socia-
listični Jugoslaviji obstajala le delno, prej na deklarativni ravni kot na ravni
dejansko inkluzivnega načina organizacije političnega delovanja), temveč
parlamentarni sistem zastopanja oziroma reprezentacije posameznih inte-
resov, medtem ko v ekonomiji pomeni preprosto kapitalistično načelo kon-
kurence. Vrednota podjetništva pluralizmu ni pripeta po naključju – rav-
no podjetništvo je tisto, kar manjka prej socialistični ekonomski ureditvi
do tega, da bi bila dejansko pluralistična. Interes delavcev, ki je bil prej pod-
laga ekonomske ureditve, z uvajanjem podjetniškega pluralizma tako po-
staja le še eden izmed tekmujočih interesov na svobodnem trgu.
Na podoben način je zastavljeno tudi poročilo o govoru Budimirja Lon-
čarja pred evropskim ministrskim svetom v Strasbourgu v Delu 17. 11.
Podnaslov poročila se glasi: »Jugoslovanski zunanji minister Budimir
Gl. poglavje ’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda.
tične presoje in izbire. Z drugimi besedami: takrat aktualno politično do-
gajanje v Evropi je prikazano kot objektivna zgodovinska nujnost z name-
nom preprečiti ali utišati javno razpravo o političnih implikacijah nastaja-
nja nove Evrope, vsakršno potencialno nasprotovanje ali skeptičnost pa je
vnaprej diskreditirano kot zastarel in času ter dogajanju neustrezen način
razmišljanja.
Ključen za razumevanje diskurzivne formacije pojma nove Evrope je čla-
nek v Delu 13. 11., katerega tema je delovno srečanje mednarodne regio-
nalne skupine Alpe-Jadran, ki je vključevala posamezne jugoslovanske, av-
strijske in italijanske pokrajine. Poročilo se začne s stavkom: »Predsedujo-
či Giuseppe Giodenzana, ki je v svoji funkciji že obiskal Slovenijo in Hrva-
ško, je povedal, da gojita obe republiki značilne evropske vrednote politič-
nega in gospodarskega pluralizma ter podjetništva in da zato lahko veliko
prispevata k reševanju jugoslovanske celovite krize.« Tu je nova Evropa pr-
vič povezana s specifičnimi vrednotami – in te vrednote so eskplicitno Za-
hodne, povezane z zahodnoevropskim razmevanjem politike in ekonomi-
je. Zanimivo je, da je kot osnovna vrednota nove Evrope izpostavljen plu-
ralizem in da je apliciran tako na politiko kot na ekonomijo, saj je bilo prej
(kot je razvidno iz analize poročanja o okupaciji Češkoslovaške leta 1968)1
to osnovno načelo demokracija v pomenu množične participacije (ljudska
demokracija in delavsko samoupravljanje). Premik k pluralizmu ne pomeni
ne spremembe v terminologiji, temveč opis dejanske družbene spremembe
– ne gre več za vključevanje množic v procese političnega odločanja in eko-
nomskega upravljanja, temveč za uvajanje strankarskega tipa politike in ka-
pitalističnega tipa ekonomije. Pluralizem v politiki ne pomeni več težnje k
neposredni vključitvi množic v politiko (ta je, resnici na ljubo, tudi v socia-
listični Jugoslaviji obstajala le delno, prej na deklarativni ravni kot na ravni
dejansko inkluzivnega načina organizacije političnega delovanja), temveč
parlamentarni sistem zastopanja oziroma reprezentacije posameznih inte-
resov, medtem ko v ekonomiji pomeni preprosto kapitalistično načelo kon-
kurence. Vrednota podjetništva pluralizmu ni pripeta po naključju – rav-
no podjetništvo je tisto, kar manjka prej socialistični ekonomski ureditvi
do tega, da bi bila dejansko pluralistična. Interes delavcev, ki je bil prej pod-
laga ekonomske ureditve, z uvajanjem podjetniškega pluralizma tako po-
staja le še eden izmed tekmujočih interesov na svobodnem trgu.
Na podoben način je zastavljeno tudi poročilo o govoru Budimirja Lon-
čarja pred evropskim ministrskim svetom v Strasbourgu v Delu 17. 11.
Podnaslov poročila se glasi: »Jugoslovanski zunanji minister Budimir
Gl. poglavje ’68 kot hkratna kriza evropskega Zahoda in Vzhoda.
