Page 89 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 89
Berlin ’89 v Delu in Dnevniku: Rojstvo nove Evrope iz ruševin socializma
spremembah v Sovjetski zvezi. Gre za umestitev dogajanja v Berlinu ne le v
evropski, temveč v globalni kontekst propadanja realno obstoječega socia-
lizma in njegove transformacije v nove družbeno-politične forme, za vzpo-
stavljanje povezave z drugimi podobnimi dogajanj po vsem socialističnem
delu sveta in ne za obravnavo rušenja berlinskega zidu kot le enega izmed
mnogih pomembnih zunanjepolitičnih dogodkov.
Delo podobno kontekstualizira dogodek dan kasneje, 11. 11., ko na prvi
strani poroča o rušenju berlinskega zidu in o hkratnem odstopu bolgar-
skega partijskega vodje Todorja Živkova. Tu so tudi postavljene osnovne
koordinate razumevanja dogodka: Berlinski zid je bil simbol razdeljenosti
Evrope in njegovo rušenje pomeni ponovno združevanje Evrope in zače-
tek konca hladne vojne (kot vzroka razdeljenosti Evrope in sveta). Tudi ko-
mentar v Dnevniku 11.11. poveže Dengov odstop, spremembe v Sovjetski
zvezi in dogajanje v Vzhodni Nemčiji v enotno zgodbo, v kateri je pouda-
rek na Evropi. Ton je rahlo apokaliptičen: »Ne moremo namreč pozabiti,
da se zdaj v vzhodni Evropi vse ruši /.../ Upor sužnjev, ki zahtevajo zdaj čez
noč vse, za kar so bili desetletja prikrajšani, lahko v temeljih pretresa Evro-
po.« (Dnevnik, 11. 11., 1.) Avtor komentarja si dovoli izstop iz skromno
reformnega diskurza, ki prevladuje v drugih žanrih in izraža prepričanje v
popolno spremembo in obnovo Vzhoda, ki pa bo »odvisna ob gospodar-
ske in politične pomoči Zahoda.«
Po tem, v retrospektivi zelo naivnem, izrazu upanja v povsem nov zače-
tek za Vzhodno Evropo, se 13. 11. v Delu pojavi bolj realpolitičen opis do-
gajanja. V povzetku reakcij zahodnih političnih voditeljev na dogajanje v
Berlinu – »sicer pa je Bonn mnenja, da morajo prebivalci NDR potem, ko
so dobili pravico do svobodnega gibanja, dobiti še pravico do svobodnega
združevanja, do svobodnega tiska in izražanja mnenj ter do svobodnih vo-
litev« (Delo, 13. 11., 1) – je očitno, da bo pogoj za gospodarsko in politič-
no pomoč Zahoda, da spremembe na Vzhodu potekajo v smeri vzpostavi-
tve zahodnega modela parlamentarne demokracije in da bo Zahod aktivno
delal na tem, da torej spremembe na Vzhodu ne bodo ne svobodne ne po-
tekale povsem po volji in željah prebivalcev Vzhoda. Dan kasneje, 14. 11.,
v poročilu Dela o obisku zahodnonemškega kanclerja Helmuta Kohla na
Poljskem, kjer je govoril tudi o dogajanju v Nemčiji, to postane še bolj oči-
tno: »Zahodnonemški kancler je poudaril /...//,/ da gre za simbol utira-
nja poti v skupni evropski dom. Dejal je, da sta Evropa in ves svet navduše-
na nad spremembami na Poljskem in izrazil upanje, da bosta ideji svobode
va odkrita samokritika prelom z dotedanjim diskretnim in javnosti skritim načinom partij-
ske samokritike.
spremembah v Sovjetski zvezi. Gre za umestitev dogajanja v Berlinu ne le v
evropski, temveč v globalni kontekst propadanja realno obstoječega socia-
lizma in njegove transformacije v nove družbeno-politične forme, za vzpo-
stavljanje povezave z drugimi podobnimi dogajanj po vsem socialističnem
delu sveta in ne za obravnavo rušenja berlinskega zidu kot le enega izmed
mnogih pomembnih zunanjepolitičnih dogodkov.
Delo podobno kontekstualizira dogodek dan kasneje, 11. 11., ko na prvi
strani poroča o rušenju berlinskega zidu in o hkratnem odstopu bolgar-
skega partijskega vodje Todorja Živkova. Tu so tudi postavljene osnovne
koordinate razumevanja dogodka: Berlinski zid je bil simbol razdeljenosti
Evrope in njegovo rušenje pomeni ponovno združevanje Evrope in zače-
tek konca hladne vojne (kot vzroka razdeljenosti Evrope in sveta). Tudi ko-
mentar v Dnevniku 11.11. poveže Dengov odstop, spremembe v Sovjetski
zvezi in dogajanje v Vzhodni Nemčiji v enotno zgodbo, v kateri je pouda-
rek na Evropi. Ton je rahlo apokaliptičen: »Ne moremo namreč pozabiti,
da se zdaj v vzhodni Evropi vse ruši /.../ Upor sužnjev, ki zahtevajo zdaj čez
noč vse, za kar so bili desetletja prikrajšani, lahko v temeljih pretresa Evro-
po.« (Dnevnik, 11. 11., 1.) Avtor komentarja si dovoli izstop iz skromno
reformnega diskurza, ki prevladuje v drugih žanrih in izraža prepričanje v
popolno spremembo in obnovo Vzhoda, ki pa bo »odvisna ob gospodar-
ske in politične pomoči Zahoda.«
Po tem, v retrospektivi zelo naivnem, izrazu upanja v povsem nov zače-
tek za Vzhodno Evropo, se 13. 11. v Delu pojavi bolj realpolitičen opis do-
gajanja. V povzetku reakcij zahodnih političnih voditeljev na dogajanje v
Berlinu – »sicer pa je Bonn mnenja, da morajo prebivalci NDR potem, ko
so dobili pravico do svobodnega gibanja, dobiti še pravico do svobodnega
združevanja, do svobodnega tiska in izražanja mnenj ter do svobodnih vo-
litev« (Delo, 13. 11., 1) – je očitno, da bo pogoj za gospodarsko in politič-
no pomoč Zahoda, da spremembe na Vzhodu potekajo v smeri vzpostavi-
tve zahodnega modela parlamentarne demokracije in da bo Zahod aktivno
delal na tem, da torej spremembe na Vzhodu ne bodo ne svobodne ne po-
tekale povsem po volji in željah prebivalcev Vzhoda. Dan kasneje, 14. 11.,
v poročilu Dela o obisku zahodnonemškega kanclerja Helmuta Kohla na
Poljskem, kjer je govoril tudi o dogajanju v Nemčiji, to postane še bolj oči-
tno: »Zahodnonemški kancler je poudaril /...//,/ da gre za simbol utira-
nja poti v skupni evropski dom. Dejal je, da sta Evropa in ves svet navduše-
na nad spremembami na Poljskem in izrazil upanje, da bosta ideji svobode
va odkrita samokritika prelom z dotedanjim diskretnim in javnosti skritim načinom partij-
ske samokritike.
