Page 90 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 90
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
in človekovih pravic dve stoletji po francoski revoluciji postali trajno meri-
lo odločanja o življenju ljudi in držav.« (Delo, 14. 11., 1.) Zelo pomembno
in značilno je, da v naštevanju idej francoske revolucije umanjka enakost –
če je bila svoboda ideja francoske revolucije, ki so jo najbolj upoštevale in
razvijale zahodne demokracije, je bila ključna ideja socialističnih revolu-
cij enakost, saj so izhajale iz kritike meščanske svobode kot zgolj podjetni-
ške svobode, ki predpostavlja ekonomsko neenakost in postavljale socialno
osvoboditev kot pogoj politične.3
Vrnitev k idejam francoske revolucije v tej okrnjeni obliki pomeni po-
zabo socialističnih revolucij, poudarjanje človekovih pravic pomeni poza-
bo socialnih, uvajanje pravne države pomeni ukinitev socialne, evropska
integracija (ki jo poudarja tudi Kohl) pa ne pomeni (več) razvoja novega,
temveč restavracijo kapitalizma in parlamentarizma v vzhodni Evropi. Ne
gre več za diskurz skupnega ustvarjanja Evrope prihodnosti, temveč za pri-
bliževanje Vzhoda tisti pravi Evropi, ki jo predstavlja Zahod, medtem ko
Vzhod postaja nova, deficitarna, tranzicijska Evropa, ki se mora strukturno
prilagoditi in integrirati po zahodnem modelu. V povratku k idejam fran-
coske revolucije, kot si ga predstavlja Kohl, socializem nastopa ne kot ena
izmed mogočih in legitimnih alternativnih nadaljevanj francoske revoluci-
je, temveč prej kot pomanjkljivost oziroma zgodovinska stranpot, kot dolg
in nepotreben ovinek na poti v »pravo« Evropo. Zgodovina evropskega
socializma tako ne predstavlja več dela legitimnega zgodovinskega razvo-
ja Evrope, temveč nekaj, kar ga je dotedaj motilo, upočasnjevalo in oviralo.
V Dnevniku je 14. 11. poročilo o drugem govoru Helmuta Kohla, v ka-
terem se ta zavzema za »odstranjevanje državnoplanskega gospodarstva in
za vzpostavljanje tržne ekonomije s socialno razsežnostjo po zgledu ZRN«
v NDR, kar je tudi namen ekonomske pomoči ZRN NDR. V političnih
aktivnostih in načrtih, ki jih je sprožilo rušenje berlinskega zidu, se zgošča-
jo osnovni elementi kasnejše vzhodnoevropske »tranzicije«: brezpogojni
in popoln sprejem zahodnega političnega in ekonomskega modela – kjer se
je ekonomska »pomoč« Zahoda manifestirala kot mešanica prisile in iz-
siljevanja, namenjena nasilni razširitvi zahodnega modela družbeno-poli-
tične ureditve na Vzhod.4
Karl Marx, Prispevek k židovskemu vprašanju, v: MEID I, Ljubljana 1969, 170–180.
Peter Gowan, Neo-liberal Theory and Practice for Eastern Europe, v: New Left Review 213
(1995), 11–31.
in človekovih pravic dve stoletji po francoski revoluciji postali trajno meri-
lo odločanja o življenju ljudi in držav.« (Delo, 14. 11., 1.) Zelo pomembno
in značilno je, da v naštevanju idej francoske revolucije umanjka enakost –
če je bila svoboda ideja francoske revolucije, ki so jo najbolj upoštevale in
razvijale zahodne demokracije, je bila ključna ideja socialističnih revolu-
cij enakost, saj so izhajale iz kritike meščanske svobode kot zgolj podjetni-
ške svobode, ki predpostavlja ekonomsko neenakost in postavljale socialno
osvoboditev kot pogoj politične.3
Vrnitev k idejam francoske revolucije v tej okrnjeni obliki pomeni po-
zabo socialističnih revolucij, poudarjanje človekovih pravic pomeni poza-
bo socialnih, uvajanje pravne države pomeni ukinitev socialne, evropska
integracija (ki jo poudarja tudi Kohl) pa ne pomeni (več) razvoja novega,
temveč restavracijo kapitalizma in parlamentarizma v vzhodni Evropi. Ne
gre več za diskurz skupnega ustvarjanja Evrope prihodnosti, temveč za pri-
bliževanje Vzhoda tisti pravi Evropi, ki jo predstavlja Zahod, medtem ko
Vzhod postaja nova, deficitarna, tranzicijska Evropa, ki se mora strukturno
prilagoditi in integrirati po zahodnem modelu. V povratku k idejam fran-
coske revolucije, kot si ga predstavlja Kohl, socializem nastopa ne kot ena
izmed mogočih in legitimnih alternativnih nadaljevanj francoske revoluci-
je, temveč prej kot pomanjkljivost oziroma zgodovinska stranpot, kot dolg
in nepotreben ovinek na poti v »pravo« Evropo. Zgodovina evropskega
socializma tako ne predstavlja več dela legitimnega zgodovinskega razvo-
ja Evrope, temveč nekaj, kar ga je dotedaj motilo, upočasnjevalo in oviralo.
V Dnevniku je 14. 11. poročilo o drugem govoru Helmuta Kohla, v ka-
terem se ta zavzema za »odstranjevanje državnoplanskega gospodarstva in
za vzpostavljanje tržne ekonomije s socialno razsežnostjo po zgledu ZRN«
v NDR, kar je tudi namen ekonomske pomoči ZRN NDR. V političnih
aktivnostih in načrtih, ki jih je sprožilo rušenje berlinskega zidu, se zgošča-
jo osnovni elementi kasnejše vzhodnoevropske »tranzicije«: brezpogojni
in popoln sprejem zahodnega političnega in ekonomskega modela – kjer se
je ekonomska »pomoč« Zahoda manifestirala kot mešanica prisile in iz-
siljevanja, namenjena nasilni razširitvi zahodnega modela družbeno-poli-
tične ureditve na Vzhod.4
Karl Marx, Prispevek k židovskemu vprašanju, v: MEID I, Ljubljana 1969, 170–180.
Peter Gowan, Neo-liberal Theory and Practice for Eastern Europe, v: New Left Review 213
(1995), 11–31.
