Page 91 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 91
Berlin ’89 v Delu in Dnevniku: Rojstvo nove Evrope iz ruševin socializma
Združena Evropa med antifašizmom in
antikomunizmom
V Delu je 15. 11. na osmi strani, v celoti namenjeni zunanji politiki, ob-
javljen članek, ki vsebuje največ omemb Evrope. Naslov je »Na hitro skli-
can sestanek o novih evropskih razmerjih«, tema pa napovedan sestanek
voditeljev članic Evropske skupnosti zaradi nemškega vprašanja v Parizu.
V članku je Evropa dosledno deljena na Vzhodno in Zahodno Evropo, kar
je premik od predhodnih načinov uporabe pojma Evropa, kjer so Evropa
ter Zahod in Vzhod nastopali posebej. Če je bila prej Evropa omenjana ve-
liko manjkrat in le v redkih primerih, kadar je šlo za poročanje o dogaja-
njih, ki so zadevala Evropo kot celoto (denimo okupacija Češkoslovaške,
pri kateri naj bi šlo, po poročanju Dela in Dnevnika, za ogrožanje miru v
Evropi kot celoti in ne le za notranjepolitično stvar Vzhoda, kot so trdi-
li apologeti okupacije) ter sta bili dominantni kategoriji na področju med-
narodne politike Zahod in Vzhod, zdaj dominantna kategorija na tem po-
dročju postane Evropa. Razcep na Vzhod in Zahod sicer še zmeraj obsta-
ja in je še vedno poudarjan, le da zdaj Vzhod in Zahod postaneta Vzhodna
in Zahodna Evropa. Evropa tako ni več alternativna kategorija, temveč po-
stane del vsakega imed členov prej dominantne zunanjepolitične delitve.
Delitev na Vzhod in Zahod ostane veljavna in poglavitna za medijsko per-
cepcijo in reprezentacijo mednarodnih odnosov v Evropi, a »evropeizaci-
ja« te delitve nakazuje začetek procesa »evropske integracije«, ponovne-
ga združevanja Vzhoda in Zahoda. Uporabo delitve Vzhodna in Zahodna
Evropa (v navedenem članku se obe kategoriji prvič začneta dosledno pisa-
ti z velikima začetnicama, kar nakazuje prehod od še deloma nevtralne ali
»geografske« oznake v pravi politični koncept) lahko beremo kot diskur-
zivno strategijo, ki označuje začetek združevanja, a obenem ohranja razli-
ko med obema poloma Evrope, razliko med Zahodom z »demokratično
tradicijo« in nekdaj socialističnim Vzhodom Evrope. Gre za proces, ki ga
Balibar5 imenuje vključevalno izključevanje, vključevanje, ki ohranja raz-
liko, zaradi katere prej združevanje ni bilo mogoče, na način, da jo prede-
la v razliko, ki pomeni podrejen položaj vključenega (medtem ko bi popol-
na inkluzivnost pomenila eliminacijo ali vsaj ignoriranje te razlike). Če je
bil prej Vzhod socialistični sovražnik v hladni vojni, leta 1989 novonasta-
la Vzhodna oziroma nova Evropa postaja del ponovno združene Evrope, a
vseeno del, ki je tranzicijski, neizbrisno drugačen od Zahodne Evrope in
vedno potrebuje takšne ali drugačne reforme in prilagajanja (po diktatu
Zahodne Evrope – ta proces postane še bolj očiten 15 let kasneje, ob proce-
su približevanja in priključevanja postsocialističnih evropskih držav EU).
Étienne Balibar, Mi, državljani Evrope? Ljubljana 2007.
Združena Evropa med antifašizmom in
antikomunizmom
V Delu je 15. 11. na osmi strani, v celoti namenjeni zunanji politiki, ob-
javljen članek, ki vsebuje največ omemb Evrope. Naslov je »Na hitro skli-
can sestanek o novih evropskih razmerjih«, tema pa napovedan sestanek
voditeljev članic Evropske skupnosti zaradi nemškega vprašanja v Parizu.
V članku je Evropa dosledno deljena na Vzhodno in Zahodno Evropo, kar
je premik od predhodnih načinov uporabe pojma Evropa, kjer so Evropa
ter Zahod in Vzhod nastopali posebej. Če je bila prej Evropa omenjana ve-
liko manjkrat in le v redkih primerih, kadar je šlo za poročanje o dogaja-
njih, ki so zadevala Evropo kot celoto (denimo okupacija Češkoslovaške,
pri kateri naj bi šlo, po poročanju Dela in Dnevnika, za ogrožanje miru v
Evropi kot celoti in ne le za notranjepolitično stvar Vzhoda, kot so trdi-
li apologeti okupacije) ter sta bili dominantni kategoriji na področju med-
narodne politike Zahod in Vzhod, zdaj dominantna kategorija na tem po-
dročju postane Evropa. Razcep na Vzhod in Zahod sicer še zmeraj obsta-
ja in je še vedno poudarjan, le da zdaj Vzhod in Zahod postaneta Vzhodna
in Zahodna Evropa. Evropa tako ni več alternativna kategorija, temveč po-
stane del vsakega imed členov prej dominantne zunanjepolitične delitve.
Delitev na Vzhod in Zahod ostane veljavna in poglavitna za medijsko per-
cepcijo in reprezentacijo mednarodnih odnosov v Evropi, a »evropeizaci-
ja« te delitve nakazuje začetek procesa »evropske integracije«, ponovne-
ga združevanja Vzhoda in Zahoda. Uporabo delitve Vzhodna in Zahodna
Evropa (v navedenem članku se obe kategoriji prvič začneta dosledno pisa-
ti z velikima začetnicama, kar nakazuje prehod od še deloma nevtralne ali
»geografske« oznake v pravi politični koncept) lahko beremo kot diskur-
zivno strategijo, ki označuje začetek združevanja, a obenem ohranja razli-
ko med obema poloma Evrope, razliko med Zahodom z »demokratično
tradicijo« in nekdaj socialističnim Vzhodom Evrope. Gre za proces, ki ga
Balibar5 imenuje vključevalno izključevanje, vključevanje, ki ohranja raz-
liko, zaradi katere prej združevanje ni bilo mogoče, na način, da jo prede-
la v razliko, ki pomeni podrejen položaj vključenega (medtem ko bi popol-
na inkluzivnost pomenila eliminacijo ali vsaj ignoriranje te razlike). Če je
bil prej Vzhod socialistični sovražnik v hladni vojni, leta 1989 novonasta-
la Vzhodna oziroma nova Evropa postaja del ponovno združene Evrope, a
vseeno del, ki je tranzicijski, neizbrisno drugačen od Zahodne Evrope in
vedno potrebuje takšne ali drugačne reforme in prilagajanja (po diktatu
Zahodne Evrope – ta proces postane še bolj očiten 15 let kasneje, ob proce-
su približevanja in priključevanja postsocialističnih evropskih držav EU).
Étienne Balibar, Mi, državljani Evrope? Ljubljana 2007.
