Page 86 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 86
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
idejami in političnimi praksami Evrope, pred letom 1989 razdeljene na so-
cialistični Vzhod in demokratično-kapitalistični Zahod.
Pravzaprav so v raziskovanem obdobju vse pomembne rubrike in prvih
nekaj strani namenjene evropskim zadevam. Poročanj o dogodkih, ki niso
tako ali drugače povezani z Evropo, je zelo malo, izstopajo le posamična
poročila o nekaterih pomembnih notranjepolitičnih dogodkih v Jugosla-
viji: napovedani miting v Ljubljani, kosovska kriza, vzpon Miloševića in
nesreča v rudniku v Aleksincu. Pri celotnem poročanju o evropskih zade-
vah gre za enoten narativ, h katerega konstrukciji prispevajo vsi poročani
dogodki in ki je nujen za razumevanje funkcije in pomena rušenja berlin-
skega zidu v diskurzivni formaciji »nove Evrope«, zato je poleg analize po-
ročanja o primarnem dogodku (padcu berlinskega zidu) nujna tudi anali-
za njegovega konteksta.
Sintagma nova Evropa se prvič pojavi v komentarju v Dnevniku 11. 11.
Tema komentarja je konferenca štirih (Jugoslavije, Avstrije, Madžarske in
Italije) v Budimpešti in že v prvem odstavku je poudarjen premik v raz-
mišljanju:
Čeprav bi po eni strani lahko trdili, da gre za povsem logično nadaljevanje že za-
četih procesov sodelovanja v Evropi, je tudi res, da bi le še pred nekaj meseci ta-
kšno srečanje v večini jugoslovanskih okolij predstavili kot poskus obnove habs-
burške monarhije ali v malce blažji obliki Mitteleurope. Dramatični dogodki na
Vzhodu in Zahodu so v zadnjih mesecih pomagali k relativno hitremu spremi-
njanju takšnih razmišljanj in danes je jasno, da bo srečanje v Budimpešti verje-
tno le prvo med podobnimi, ki mu bodo še sledila in ki naj bi pomenila nastaja-
nje vzorca za novo Evropo. (Dnevnik, 11. 11., 1.)
Nova Evropa tako pomeni preseganje nekaterih zastarelih načinov raz-
mišljanja in delovanja ter začetek novih oblik povezovanja, sodelovanja in
integracije, ki presegajo prej veljavno delitev na evropski Vzhod in Zahod.
Takšen razvoj je predstavljen kot objektivna zgodovinska nujnost, kot lah-
ko razberemo iz zaključnih besed članka: »Če se malce ozremo naokoli,
lahko iz dneva v dan spremljamo epohalne dogodke, ki za zdaj potekajo še
brez nas. Prej ali slej pa bomo vključeni v to tudi sami; od nas samih je od-
visno, ali v vlogi graditeljev nove Evrope in sveta ali pa v vlogi tistih, ki jih
je čas pohodil?« (n. m.) Izbira torej ne poteka več na osi za ali proti novi
Evropi, nastajanje nove Evrope je že dejstvo, neodvisno od »naše« (mi so
v tem kontekstu Jugoslovani in Jugoslavija) politične presoje in želja, ostaja
le vsiljena alternativa priključiti se ali biti pohojen od časa – v tej perspekti-
vi sam objektivni zgodovinski potek ne pušča več možnosti svobodne poli-
idejami in političnimi praksami Evrope, pred letom 1989 razdeljene na so-
cialistični Vzhod in demokratično-kapitalistični Zahod.
Pravzaprav so v raziskovanem obdobju vse pomembne rubrike in prvih
nekaj strani namenjene evropskim zadevam. Poročanj o dogodkih, ki niso
tako ali drugače povezani z Evropo, je zelo malo, izstopajo le posamična
poročila o nekaterih pomembnih notranjepolitičnih dogodkih v Jugosla-
viji: napovedani miting v Ljubljani, kosovska kriza, vzpon Miloševića in
nesreča v rudniku v Aleksincu. Pri celotnem poročanju o evropskih zade-
vah gre za enoten narativ, h katerega konstrukciji prispevajo vsi poročani
dogodki in ki je nujen za razumevanje funkcije in pomena rušenja berlin-
skega zidu v diskurzivni formaciji »nove Evrope«, zato je poleg analize po-
ročanja o primarnem dogodku (padcu berlinskega zidu) nujna tudi anali-
za njegovega konteksta.
Sintagma nova Evropa se prvič pojavi v komentarju v Dnevniku 11. 11.
Tema komentarja je konferenca štirih (Jugoslavije, Avstrije, Madžarske in
Italije) v Budimpešti in že v prvem odstavku je poudarjen premik v raz-
mišljanju:
Čeprav bi po eni strani lahko trdili, da gre za povsem logično nadaljevanje že za-
četih procesov sodelovanja v Evropi, je tudi res, da bi le še pred nekaj meseci ta-
kšno srečanje v večini jugoslovanskih okolij predstavili kot poskus obnove habs-
burške monarhije ali v malce blažji obliki Mitteleurope. Dramatični dogodki na
Vzhodu in Zahodu so v zadnjih mesecih pomagali k relativno hitremu spremi-
njanju takšnih razmišljanj in danes je jasno, da bo srečanje v Budimpešti verje-
tno le prvo med podobnimi, ki mu bodo še sledila in ki naj bi pomenila nastaja-
nje vzorca za novo Evropo. (Dnevnik, 11. 11., 1.)
Nova Evropa tako pomeni preseganje nekaterih zastarelih načinov raz-
mišljanja in delovanja ter začetek novih oblik povezovanja, sodelovanja in
integracije, ki presegajo prej veljavno delitev na evropski Vzhod in Zahod.
Takšen razvoj je predstavljen kot objektivna zgodovinska nujnost, kot lah-
ko razberemo iz zaključnih besed članka: »Če se malce ozremo naokoli,
lahko iz dneva v dan spremljamo epohalne dogodke, ki za zdaj potekajo še
brez nas. Prej ali slej pa bomo vključeni v to tudi sami; od nas samih je od-
visno, ali v vlogi graditeljev nove Evrope in sveta ali pa v vlogi tistih, ki jih
je čas pohodil?« (n. m.) Izbira torej ne poteka več na osi za ali proti novi
Evropi, nastajanje nove Evrope je že dejstvo, neodvisno od »naše« (mi so
v tem kontekstu Jugoslovani in Jugoslavija) politične presoje in želja, ostaja
le vsiljena alternativa priključiti se ali biti pohojen od časa – v tej perspekti-
vi sam objektivni zgodovinski potek ne pušča več možnosti svobodne poli-
