Page 92 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 92
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
Evropska identiteta se v tem procesu vključevalnega izključevanja do-
končno razveže od socializma, saj pogoj za evropeizacijo Vzhoda postane
njegovo oddaljevanje od socializma. Če je bila ključna delitev znotraj Evro-
pe do padca berlinskega zidu ta na socialistični Vzhod in demokratično-ka-
pitalistični Zahod, sedaj poglavitna alternativa postane Evropa ali sociali-
zem – in Vzhod postaja toliko bolj evropski, kolikor manj je socialističen.
Značilen za tak diskurz je kratek članek v Delu 16. 11., poročilo o reakciji
Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije na dogaja-
nje v Nemčiji. Naslov članka je »V duhu vseevropskih integracijskih pro-
cesov«, v njem pa med drugim piše:
»Z zadovoljstvom /predsedstvo CK ZKS/ pozdravlja odprtje meje med obe-
ma Nemčijama in rušenje berlinskega zidu, enega izmed zadnjih simbolov hla-
dne vojne in razdeljene Evrope. To je dejanje v duhu vseevropskih integracijskih
procesov, Evrope brez meja in spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svobo-
ščin. Hkrati pa dogajanja v NDR pomenijo dokončno zapuščanje železnih zakoni-
tosti realnega socializma. Za slovenske komuniste, ki si postavljajo za cilj evropsko
kakovost življenja in delo kot njegovo sestavino, je to dejanje potrditev, da je lah-
ko socializem uspešen samo v gospodarski in politični svobodi /vsi poudarki P. K./
ljudi.« (Delo, 16. 11., 2.)
Čeprav je v članku še prisotno deklarativno sklicevanje na socializem,
ne gre več, kot denimo leta 1968, za grajenje in ustvarjanje nečesa novega,
nove oblike družbeno-politične ureditve prihodnosti, temveč za proces za-
puščanja terena socialistične politike in približevanja Zahodu, saj so bile
človekove pravice v 20. stoletju vselej ideološko orožje v rokah zahodne-
ga imperializma,6 ekonomska svoboda pa je izrazito antisocialistična te-
žnja, saj je v nujnem in neposrednem nasprotju z ekonomsko enakostjo in
demokracijo, kar sta bili (vsaj deklarirani) lastnosti in težnji samoupravne-
ga socializma.
»Dokončno zapuščanje železnih zakonitosti realnega socializma« po-
stane pogoj za združitev Evrope in evropska integracija, ne več transfor-
macija celotne evropske družbeno-politične ureditve, postane pogoj za ko-
nec hladne vojne. Hkrati ko preseganje realnega socializma postaja pogoj
in osnovni način združevanja Evrope – leta 1989 so po Vzhodni Evropi že
krožili zlovešči preroki »strukturnih prilagajanj« in »doktrine šoka«, tj.
ekonomskih reform v smeri najbrutalnejše oblike kapitalizma,7 takoj po
zlomu socialističnih režimov pa se jim je pridružila še množica nevladnih
organizacij, ki so poskrbele za politični aspekt tranzicije v zahodni tip de-
David Harvey, The New Imperialism, Oxford 2003, 39–42.
P. Gowan, n. d., 5–8.
Evropska identiteta se v tem procesu vključevalnega izključevanja do-
končno razveže od socializma, saj pogoj za evropeizacijo Vzhoda postane
njegovo oddaljevanje od socializma. Če je bila ključna delitev znotraj Evro-
pe do padca berlinskega zidu ta na socialistični Vzhod in demokratično-ka-
pitalistični Zahod, sedaj poglavitna alternativa postane Evropa ali sociali-
zem – in Vzhod postaja toliko bolj evropski, kolikor manj je socialističen.
Značilen za tak diskurz je kratek članek v Delu 16. 11., poročilo o reakciji
Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije na dogaja-
nje v Nemčiji. Naslov članka je »V duhu vseevropskih integracijskih pro-
cesov«, v njem pa med drugim piše:
»Z zadovoljstvom /predsedstvo CK ZKS/ pozdravlja odprtje meje med obe-
ma Nemčijama in rušenje berlinskega zidu, enega izmed zadnjih simbolov hla-
dne vojne in razdeljene Evrope. To je dejanje v duhu vseevropskih integracijskih
procesov, Evrope brez meja in spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svobo-
ščin. Hkrati pa dogajanja v NDR pomenijo dokončno zapuščanje železnih zakoni-
tosti realnega socializma. Za slovenske komuniste, ki si postavljajo za cilj evropsko
kakovost življenja in delo kot njegovo sestavino, je to dejanje potrditev, da je lah-
ko socializem uspešen samo v gospodarski in politični svobodi /vsi poudarki P. K./
ljudi.« (Delo, 16. 11., 2.)
Čeprav je v članku še prisotno deklarativno sklicevanje na socializem,
ne gre več, kot denimo leta 1968, za grajenje in ustvarjanje nečesa novega,
nove oblike družbeno-politične ureditve prihodnosti, temveč za proces za-
puščanja terena socialistične politike in približevanja Zahodu, saj so bile
človekove pravice v 20. stoletju vselej ideološko orožje v rokah zahodne-
ga imperializma,6 ekonomska svoboda pa je izrazito antisocialistična te-
žnja, saj je v nujnem in neposrednem nasprotju z ekonomsko enakostjo in
demokracijo, kar sta bili (vsaj deklarirani) lastnosti in težnji samoupravne-
ga socializma.
»Dokončno zapuščanje železnih zakonitosti realnega socializma« po-
stane pogoj za združitev Evrope in evropska integracija, ne več transfor-
macija celotne evropske družbeno-politične ureditve, postane pogoj za ko-
nec hladne vojne. Hkrati ko preseganje realnega socializma postaja pogoj
in osnovni način združevanja Evrope – leta 1989 so po Vzhodni Evropi že
krožili zlovešči preroki »strukturnih prilagajanj« in »doktrine šoka«, tj.
ekonomskih reform v smeri najbrutalnejše oblike kapitalizma,7 takoj po
zlomu socialističnih režimov pa se jim je pridružila še množica nevladnih
organizacij, ki so poskrbele za politični aspekt tranzicije v zahodni tip de-
David Harvey, The New Imperialism, Oxford 2003, 39–42.
P. Gowan, n. d., 5–8.
