Page 84 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 84
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
desetih in prihoda Reagana in Thatcherjeve na oblast v ZDA in VB) do-
minantni ekonomski politiki, kar nadomesti predhodno tekmovanje v in-
dustrijski produktivnosti in življenjskemu standardu med Zahodnim in
Vzhodnim blokom.4 Do začetka osemdesetih je bila hladna vojna boj med
dvema koncepcijama in načinoma upravljanje industrijske družbe z moč-
no državno regulacijo in zagotovljeno socialno varnostjo (ta model je bil
dominanten tako na Vzhodu kot na Zahodu z izjemo Zahodne Nemči-
je, kjer je vse od konca štiridesetih prevladoval model, ki se danes imenu-
je neoliberalni),5 medtem ko se od začetka osemdesetih dalje ekonomska
politika Zahoda vse bolj »financializira«. To postavlja tudi vrednoto in
zunanjepolitično doktrino nevmešavanja v novo luč: nevmešavanje pome-
ni predvsem vojaško nevmešavanje in odsotnost neposrednega političnega
pritiska, ne pa tudi finančnega nevmešavanja. Zahodno vztrajanje na poli-
tiki nevmešavanja pomeni le spremembo terena vmešavanja – od vojaške-
ga, kjer sta Zahod in Vzhod več ali manj enakovredna, k finančnemu, kjer
ima Zahod odkrito premoč. Militarizem, najsibo notranji (uvedba vojne-
ga stanja) ali zunanji (potencialna vojaška intervencija Sovjetske zveze) po-
meni ne le ogrožanje evropske stabilnosti in miru nasploh, temveč, glede
na spremembe v zahodni ekonomski politiki od začetka osemdesetih na-
prej, ogrožanje stabilnosti in miru kot stanja, v katerem ima Zahod izra-
zito premoč nad Vzhodom. Motivacija za nasprotovanje vojnemu stanju
in obenem poudarjanje vrednote nevmešavanja na Zahodu torej ni le hu-
manitarna, temveč tudi geostrateška – evropska stabilnost in mir v novi,
spremenjeni zgodovinski situaciji pomenita vojaško ravnovesje in obenem
ekonomsko neravnovesje sil. Obenem pa tudi uvedba vojnega stanja, ki je
usmerjeno predvsem proti neodvisnemu delavskemu gibanju in prinaša su-
spenzijo pravice do stavke in podaljševanje delovnega časa, predstavlja obu-
pan poskus intenziviranja eksploatacije, da bi se Poljska lahko ekonomsko
približala razvitejšemu Zahodu – uvedbo vojaškega stanja na Poljskem lah-
ko tako beremo kot vzhodnoevropski ekvivalent thatcherizma, kot boj vla-
dajočih razredov proti delavskim gibanjem po globalni ekonomski krizi in
padcu stopnje profitov v sedemdesetih, le da je na Poljskem, kljub vojnemu
stanju, delavsko gibanje vzdržalo nekaj let dlje kot v Angliji in je bilo uspe-
šno uničeno šele v procesu postsocialistične tranzicije.
David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford 2005.
Christopher S. Allen, »Ordo-liberalism« Trumps Keynesianism: Economic Policy in Fede-
ral Republic of Germany and the EU, v: Bernard H. Moss (ur.): Monetary Union in Crisis, Ba-
singstoke 2005, 199–222.
desetih in prihoda Reagana in Thatcherjeve na oblast v ZDA in VB) do-
minantni ekonomski politiki, kar nadomesti predhodno tekmovanje v in-
dustrijski produktivnosti in življenjskemu standardu med Zahodnim in
Vzhodnim blokom.4 Do začetka osemdesetih je bila hladna vojna boj med
dvema koncepcijama in načinoma upravljanje industrijske družbe z moč-
no državno regulacijo in zagotovljeno socialno varnostjo (ta model je bil
dominanten tako na Vzhodu kot na Zahodu z izjemo Zahodne Nemči-
je, kjer je vse od konca štiridesetih prevladoval model, ki se danes imenu-
je neoliberalni),5 medtem ko se od začetka osemdesetih dalje ekonomska
politika Zahoda vse bolj »financializira«. To postavlja tudi vrednoto in
zunanjepolitično doktrino nevmešavanja v novo luč: nevmešavanje pome-
ni predvsem vojaško nevmešavanje in odsotnost neposrednega političnega
pritiska, ne pa tudi finančnega nevmešavanja. Zahodno vztrajanje na poli-
tiki nevmešavanja pomeni le spremembo terena vmešavanja – od vojaške-
ga, kjer sta Zahod in Vzhod več ali manj enakovredna, k finančnemu, kjer
ima Zahod odkrito premoč. Militarizem, najsibo notranji (uvedba vojne-
ga stanja) ali zunanji (potencialna vojaška intervencija Sovjetske zveze) po-
meni ne le ogrožanje evropske stabilnosti in miru nasploh, temveč, glede
na spremembe v zahodni ekonomski politiki od začetka osemdesetih na-
prej, ogrožanje stabilnosti in miru kot stanja, v katerem ima Zahod izra-
zito premoč nad Vzhodom. Motivacija za nasprotovanje vojnemu stanju
in obenem poudarjanje vrednote nevmešavanja na Zahodu torej ni le hu-
manitarna, temveč tudi geostrateška – evropska stabilnost in mir v novi,
spremenjeni zgodovinski situaciji pomenita vojaško ravnovesje in obenem
ekonomsko neravnovesje sil. Obenem pa tudi uvedba vojnega stanja, ki je
usmerjeno predvsem proti neodvisnemu delavskemu gibanju in prinaša su-
spenzijo pravice do stavke in podaljševanje delovnega časa, predstavlja obu-
pan poskus intenziviranja eksploatacije, da bi se Poljska lahko ekonomsko
približala razvitejšemu Zahodu – uvedbo vojaškega stanja na Poljskem lah-
ko tako beremo kot vzhodnoevropski ekvivalent thatcherizma, kot boj vla-
dajočih razredov proti delavskim gibanjem po globalni ekonomski krizi in
padcu stopnje profitov v sedemdesetih, le da je na Poljskem, kljub vojnemu
stanju, delavsko gibanje vzdržalo nekaj let dlje kot v Angliji in je bilo uspe-
šno uničeno šele v procesu postsocialistične tranzicije.
David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford 2005.
Christopher S. Allen, »Ordo-liberalism« Trumps Keynesianism: Economic Policy in Fede-
ral Republic of Germany and the EU, v: Bernard H. Moss (ur.): Monetary Union in Crisis, Ba-
singstoke 2005, 199–222.
