Page 81 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 81
Varšava ’81 v Delu in Dnevniku: Evropa militarizacije in finančnih trgov
stališče Jugoslavije je utemeljeno na vrednoti nevmešavanja: »Ti dogodki
so poljska notranja zadeva. Še vedno sodimo, da so poljsko ljudstvo, polj-
ska združena delavska partija in druge poljske politične sile edini pristojni,
da v okviru popolne suverenosti države poiščejo izhod iz krize, ki je zajela
Poljsko. /.../ To je hkrati v prid stabilnosti, varnosti, popuščanju in miru v
Evropi in na svetu.« (Delo, 16. 12., 4.)
Celoten mednarodni odziv (tako sovjetski in jugoslovanski kot zaho-
dnoevropski) je torej strukturiran okrog zgodnje moderne opozicije med
raison d‘ état in policijsko državo, ki se v Evropi uveljavi v 17. stoletju kot
osnovno načelo vladanja v nastajajočih modernih nacionalnih državavah.1
Raison d‘ état pomeni pravila obnašanja države v odnosih z drugimi drža-
vami, s katerimi tekmuje v ekonomski in politični moči, a je njena suvere-
nost, za ohranjanje stabilnosti in miru po velikih vojnah, omejena, da bi se
preprečile nove vojne v Evropi. Po drugi strani je suverenost države navzno-
ter neomejena, kar je bila značilnost absolutističnih policijskih držav pred
francosko revolucijo in razvojem sodobne demokracije. V primeru vojne-
ga stanja na Poljskem je vprašanje demokracije suspendirano in ponovno
se uveljavita omenjeni arhaični načeli vladanja – za zagotavljanje notranje
stabilnosti in reda, je poljski državi dovoljeno ukrepati tudi tako, da uki-
ne demokracijo oziroma socialistično različico demokracije in uvede poli-
cijsko državo (uvedba vojnega stanja je le drugo ime za policijsko državo),
obenem pa se vse ostale evropske države zavzemajo za to, da druge evropske
države (predvsem Sovjetska zveza, ki je leta ’56 in ’68 že kršila raison d‘ état
in tako ogrozila stabilnost, mir in varnost v Evropi) ne bi vojaško posredo-
vale. Notranja suverenost poljske policijske države predstavlja mejo zunanji
suverenosti ostalih evropskih držav. Skrb za varnost in mednarodno voja-
ško ravnovesje je v primeru vojnega stanja na Poljskem prevladalo nad skr-
bjo za demokracijo – tej je bilo namenjeno upanje, medtem ko so bili prvi
posvečeni praktični politični ukrepi in akcije. Obenem pa je tudi sodobna
demokratična državna ureditev ob krizi, ki je predhodila vojnemu stanju
na Poljskem, naletela na svojo zgodovinsko mejo – leta 1981 se je na Polj-
skem pokazalo, da demokracija ne pomeni popolnega preseganja in popol-
ne odprave policijske države,2 temveč policijska država ostaja del demokra-
cije kot potencialni skrajni ukrep, ko je ogrožena državnost sama (zato ta-
kšen poudarek na vrednotah normalnega funkcioniranja državnih insti-
tucij in pravnega reda), saj bi razpad poljske države ogrozil evropski rai-
son d‘ état prav tako kot zunanja vojaška intervencija. Globalno gledano, je
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 1–50.
N. d., 28.
stališče Jugoslavije je utemeljeno na vrednoti nevmešavanja: »Ti dogodki
so poljska notranja zadeva. Še vedno sodimo, da so poljsko ljudstvo, polj-
ska združena delavska partija in druge poljske politične sile edini pristojni,
da v okviru popolne suverenosti države poiščejo izhod iz krize, ki je zajela
Poljsko. /.../ To je hkrati v prid stabilnosti, varnosti, popuščanju in miru v
Evropi in na svetu.« (Delo, 16. 12., 4.)
Celoten mednarodni odziv (tako sovjetski in jugoslovanski kot zaho-
dnoevropski) je torej strukturiran okrog zgodnje moderne opozicije med
raison d‘ état in policijsko državo, ki se v Evropi uveljavi v 17. stoletju kot
osnovno načelo vladanja v nastajajočih modernih nacionalnih državavah.1
Raison d‘ état pomeni pravila obnašanja države v odnosih z drugimi drža-
vami, s katerimi tekmuje v ekonomski in politični moči, a je njena suvere-
nost, za ohranjanje stabilnosti in miru po velikih vojnah, omejena, da bi se
preprečile nove vojne v Evropi. Po drugi strani je suverenost države navzno-
ter neomejena, kar je bila značilnost absolutističnih policijskih držav pred
francosko revolucijo in razvojem sodobne demokracije. V primeru vojne-
ga stanja na Poljskem je vprašanje demokracije suspendirano in ponovno
se uveljavita omenjeni arhaični načeli vladanja – za zagotavljanje notranje
stabilnosti in reda, je poljski državi dovoljeno ukrepati tudi tako, da uki-
ne demokracijo oziroma socialistično različico demokracije in uvede poli-
cijsko državo (uvedba vojnega stanja je le drugo ime za policijsko državo),
obenem pa se vse ostale evropske države zavzemajo za to, da druge evropske
države (predvsem Sovjetska zveza, ki je leta ’56 in ’68 že kršila raison d‘ état
in tako ogrozila stabilnost, mir in varnost v Evropi) ne bi vojaško posredo-
vale. Notranja suverenost poljske policijske države predstavlja mejo zunanji
suverenosti ostalih evropskih držav. Skrb za varnost in mednarodno voja-
ško ravnovesje je v primeru vojnega stanja na Poljskem prevladalo nad skr-
bjo za demokracijo – tej je bilo namenjeno upanje, medtem ko so bili prvi
posvečeni praktični politični ukrepi in akcije. Obenem pa je tudi sodobna
demokratična državna ureditev ob krizi, ki je predhodila vojnemu stanju
na Poljskem, naletela na svojo zgodovinsko mejo – leta 1981 se je na Polj-
skem pokazalo, da demokracija ne pomeni popolnega preseganja in popol-
ne odprave policijske države,2 temveč policijska država ostaja del demokra-
cije kot potencialni skrajni ukrep, ko je ogrožena državnost sama (zato ta-
kšen poudarek na vrednotah normalnega funkcioniranja državnih insti-
tucij in pravnega reda), saj bi razpad poljske države ogrozil evropski rai-
son d‘ état prav tako kot zunanja vojaška intervencija. Globalno gledano, je
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 1–50.
N. d., 28.
