Page 76 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 76
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
vljena) normalnost, predvsem zagotavljanje normalnega delovanje državne
uprave (kot pogoja za reševanje krize). Za vojno stanje naj bi bili neposre-
dno odgovorni »prevratniki in pustolovci« (n. m.), ki so motili in saboti-
rali normalno delovanje države in s tem iskanje izhoda v krize – na ta na-
čin vojaški svet samega sebe kot diskurzivnega akterja pasivizira in predsta-
vlja kot nekoga, ki preprosto ni imel izbire kot da reagira tako, kot je. Od-
govornost za vojno stanje se s tem preloži na drugega glavnega akterja, »ek-
stremiste« iz Solidarnosti.
Poročilu je v Delu dodan kratek komentar, ki to enostransko perspek-
tivo poljskega vojaškega sveta »uravnoteži« – a ne tako, da bi dodal per-
spektivo Solidarnosti, temveč tako, da se do obeh akterjev in njunih poli-
tičnih teženj ter metod opredeli s tretje, »objektivne« perspektive. Objek-
tivna perspektiva v tem primeru ne pomeni politično nevtralne perspek-
tive, temveč perspektivo, ki ne podpira nobenega izmed akterjev poljske-
ga družbenega konflikta, temveč je kritična do obeh. Delova opredelitev
zgodovinske in politične situacije na Poljskem je naslednja: »vojno stanje
/.../ do nadaljnjega /.../ odpravlja tisto soočanje političnih sil, predvsem do-
gmatskega krila v partiji in skrajnežev v Solidarnosti, zaradi katerega se je
Poljska v nasprotju s proklamirano politiko družbenega dialoga znašla na
robu konflikta.« (N. m.) Za jugoslovanske časopise skrajneži niso le v Soli-
darnosti, temveč tudi v partiji. Partija tako ni več na strani reda, miru, sta-
bilnosti in normalnosti, temveč je eden izmed akterjev, ki so krivi za nape-
tost in konflikte v družbi. Radikalizacija Solidarnosti je predstavljena kot,
čeprav napačna, reakcija na čedalje bolj zbirokratizirano in avtoritarno vla-
davino partije in kriza ter družbeni konflikti na Poljskem so videni kot
rezultat soočenja dveh ekstremizmov, ki je kulminiral v vojnem stanju in
se lahko razreši le z mirnim in strpnim družbenim dialogom ter umikom
obeh skrajnih polov političnih sil.
Poročanje v Delu in Dnevniku tako 14. in 15. 12. niha med povzema-
njem uradnih sporočil vojaškega sveta (v obeh časopisih je tudi v celoti na-
tisnjen radijski govor Jaruzelskega, v katerem ta pojasnjuje razloge za uved-
bo vojnega stanja in njegovo nujnost ter upravičenost) in, ker je zaradi me-
dijske cenzure na Poljskem (izhajata le dva časopisa, partijski in vojaško
glasilo) nemogoče priti do alternativnih virov informacij, opisom stavk, ne-
mirov, uličnih spopadov in aretacij. Tako je uradna propaganda poljskih
vojaških oblasti na nek način »uravnotežena« s poročanjem o družbeni
praksi, ki ne ustreza uradnim deklaracijam o ljudski podpori uvedbi vojne-
ga stanja, vse več prostora pa je progresivno (tj., iz dneva v dan) namenje-
nega reakcijam in interpretacijam dogajanja iz tujine, predvsem Zahodne
Evrope in ZDA ter, v veliko manjši meri, ZSSR.
vljena) normalnost, predvsem zagotavljanje normalnega delovanje državne
uprave (kot pogoja za reševanje krize). Za vojno stanje naj bi bili neposre-
dno odgovorni »prevratniki in pustolovci« (n. m.), ki so motili in saboti-
rali normalno delovanje države in s tem iskanje izhoda v krize – na ta na-
čin vojaški svet samega sebe kot diskurzivnega akterja pasivizira in predsta-
vlja kot nekoga, ki preprosto ni imel izbire kot da reagira tako, kot je. Od-
govornost za vojno stanje se s tem preloži na drugega glavnega akterja, »ek-
stremiste« iz Solidarnosti.
Poročilu je v Delu dodan kratek komentar, ki to enostransko perspek-
tivo poljskega vojaškega sveta »uravnoteži« – a ne tako, da bi dodal per-
spektivo Solidarnosti, temveč tako, da se do obeh akterjev in njunih poli-
tičnih teženj ter metod opredeli s tretje, »objektivne« perspektive. Objek-
tivna perspektiva v tem primeru ne pomeni politično nevtralne perspek-
tive, temveč perspektivo, ki ne podpira nobenega izmed akterjev poljske-
ga družbenega konflikta, temveč je kritična do obeh. Delova opredelitev
zgodovinske in politične situacije na Poljskem je naslednja: »vojno stanje
/.../ do nadaljnjega /.../ odpravlja tisto soočanje političnih sil, predvsem do-
gmatskega krila v partiji in skrajnežev v Solidarnosti, zaradi katerega se je
Poljska v nasprotju s proklamirano politiko družbenega dialoga znašla na
robu konflikta.« (N. m.) Za jugoslovanske časopise skrajneži niso le v Soli-
darnosti, temveč tudi v partiji. Partija tako ni več na strani reda, miru, sta-
bilnosti in normalnosti, temveč je eden izmed akterjev, ki so krivi za nape-
tost in konflikte v družbi. Radikalizacija Solidarnosti je predstavljena kot,
čeprav napačna, reakcija na čedalje bolj zbirokratizirano in avtoritarno vla-
davino partije in kriza ter družbeni konflikti na Poljskem so videni kot
rezultat soočenja dveh ekstremizmov, ki je kulminiral v vojnem stanju in
se lahko razreši le z mirnim in strpnim družbenim dialogom ter umikom
obeh skrajnih polov političnih sil.
Poročanje v Delu in Dnevniku tako 14. in 15. 12. niha med povzema-
njem uradnih sporočil vojaškega sveta (v obeh časopisih je tudi v celoti na-
tisnjen radijski govor Jaruzelskega, v katerem ta pojasnjuje razloge za uved-
bo vojnega stanja in njegovo nujnost ter upravičenost) in, ker je zaradi me-
dijske cenzure na Poljskem (izhajata le dva časopisa, partijski in vojaško
glasilo) nemogoče priti do alternativnih virov informacij, opisom stavk, ne-
mirov, uličnih spopadov in aretacij. Tako je uradna propaganda poljskih
vojaških oblasti na nek način »uravnotežena« s poročanjem o družbeni
praksi, ki ne ustreza uradnim deklaracijam o ljudski podpori uvedbi vojne-
ga stanja, vse več prostora pa je progresivno (tj., iz dneva v dan) namenje-
nega reakcijam in interpretacijam dogajanja iz tujine, predvsem Zahodne
Evrope in ZDA ter, v veliko manjši meri, ZSSR.
