Page 77 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 77
Varšava ’81 v Delu in Dnevniku: Evropa militarizacije in finančnih trgov
Ključen za razumevanje pogleda na dogajanje, ki ga vzpostavljajo jugo-
slovanski časopisi, je komentar z naslovom »Petnajst dolgih mesecev, ki
so ob vseh pretresih poljski družbi prinesli le malo obnove in dialoga.« Ta
prinaša tako zgodovinski kontekst kot izčrpno analizo družbeno-politične
situacije na Poljskem. V njem na začetku piše:
Poljska politična pokrajina se je v noči s sobote na nedeljo korenito spremenila:
potem ko je z uvedbo vojnega stanja oblast prevzel vojaški svet za nacionalno re-
šitev, je bil z njenega obličja do nadaljnjega izbrisan tisti politični pluralizem, ki
je bil skozi zadnjih petnajst mesecev njena poglavitna značilnost in ki je obetal –
kljub vsem zastojem, zatikanjem in stranskim potem – postati izvirna izkušnja
poljske družbe in njen izviren prispevek v prizadevanjih za oblikovanje sociali-
stičnih družbenih odnosov. (Delo, 15. 12., 4.)
Zgodovinski razvoj Poljske je predstavljen kot izvirna, posebna »pot v
socializem«, za katero sta bila, do uvedbe vojnega stanja, značilna plura-
lizem in dialog. To dvoje je bilo prekinjeno, a ne, kot trdi uradna propa-
ganda poljskih oblasti, enostransko s strani skrajnežev v Solidarnosti, ki
vladi niso pustili druge izbire kot vojno stanje, temveč »bilateralno«, za-
radi radikalizacije tako Solidarnosti kot partijskih oblasti. Kot trije glav-
ni družbeni akterji so navedeni PZDP (Poljska združena delavska parti-
ja), katoliška cerkev in delavsko gibanje, zbrano okrog neodvisnih sindi-
katov. Uvedba vojnega stanja ukinja njihov medsebojni pluralizem in dia-
log (in, po mnenju Dela in proti mnenju Jaruzelskega, ne predstavlja pogo-
ja za dialog in družbeni razvoj) in predstavlja poskus partije in vojske obdr-
žati zastarel in presežen »etatistični sistem birokratskega monopola«. Ta
sistem je privedel do krize, iz katere se je mogoče rešiti le s pluralnim dia-
logom – a temu nasprotujejo »dogmatske sile« v partiji, ki si ne želijo ko-
renitih družbenih sprememb, saj bi to pomenilo tudi zmanjšanje njihove-
ga deleža oblasti.
Po »ekonomskem avanturizmu« sedemdesetih se je poljsko delavsko
gibanje pod vodstvom KOR (odbora za obrambo delavcev) odcepilo od
PZDP in organiziralo v neodvisno sindikalno organizacijo Solidarnost.
»Poljska združena delavska partija se je tako prvič znašla v položaju, da
se tudi formalno ni več mogla sklicevati na to, da so njene korenine nje-
ne družbene vodilne vloge v delavskem gibanju; to delavsko gibanje je prav
v spopadu s PZDP množično prešlo na stran Solidarnosti.« (N. m.) To je
privedlo do relativizacije vodilne vloge partije in do dialoga pri načrtova-
nju bodočega družbenega razvoja. Kljub deklarirani podpori politiki dia-
loga in reform, pa partiji (zaradi »političnih sabotaž dogmatskega krila«)
Ključen za razumevanje pogleda na dogajanje, ki ga vzpostavljajo jugo-
slovanski časopisi, je komentar z naslovom »Petnajst dolgih mesecev, ki
so ob vseh pretresih poljski družbi prinesli le malo obnove in dialoga.« Ta
prinaša tako zgodovinski kontekst kot izčrpno analizo družbeno-politične
situacije na Poljskem. V njem na začetku piše:
Poljska politična pokrajina se je v noči s sobote na nedeljo korenito spremenila:
potem ko je z uvedbo vojnega stanja oblast prevzel vojaški svet za nacionalno re-
šitev, je bil z njenega obličja do nadaljnjega izbrisan tisti politični pluralizem, ki
je bil skozi zadnjih petnajst mesecev njena poglavitna značilnost in ki je obetal –
kljub vsem zastojem, zatikanjem in stranskim potem – postati izvirna izkušnja
poljske družbe in njen izviren prispevek v prizadevanjih za oblikovanje sociali-
stičnih družbenih odnosov. (Delo, 15. 12., 4.)
Zgodovinski razvoj Poljske je predstavljen kot izvirna, posebna »pot v
socializem«, za katero sta bila, do uvedbe vojnega stanja, značilna plura-
lizem in dialog. To dvoje je bilo prekinjeno, a ne, kot trdi uradna propa-
ganda poljskih oblasti, enostransko s strani skrajnežev v Solidarnosti, ki
vladi niso pustili druge izbire kot vojno stanje, temveč »bilateralno«, za-
radi radikalizacije tako Solidarnosti kot partijskih oblasti. Kot trije glav-
ni družbeni akterji so navedeni PZDP (Poljska združena delavska parti-
ja), katoliška cerkev in delavsko gibanje, zbrano okrog neodvisnih sindi-
katov. Uvedba vojnega stanja ukinja njihov medsebojni pluralizem in dia-
log (in, po mnenju Dela in proti mnenju Jaruzelskega, ne predstavlja pogo-
ja za dialog in družbeni razvoj) in predstavlja poskus partije in vojske obdr-
žati zastarel in presežen »etatistični sistem birokratskega monopola«. Ta
sistem je privedel do krize, iz katere se je mogoče rešiti le s pluralnim dia-
logom – a temu nasprotujejo »dogmatske sile« v partiji, ki si ne želijo ko-
renitih družbenih sprememb, saj bi to pomenilo tudi zmanjšanje njihove-
ga deleža oblasti.
Po »ekonomskem avanturizmu« sedemdesetih se je poljsko delavsko
gibanje pod vodstvom KOR (odbora za obrambo delavcev) odcepilo od
PZDP in organiziralo v neodvisno sindikalno organizacijo Solidarnost.
»Poljska združena delavska partija se je tako prvič znašla v položaju, da
se tudi formalno ni več mogla sklicevati na to, da so njene korenine nje-
ne družbene vodilne vloge v delavskem gibanju; to delavsko gibanje je prav
v spopadu s PZDP množično prešlo na stran Solidarnosti.« (N. m.) To je
privedlo do relativizacije vodilne vloge partije in do dialoga pri načrtova-
nju bodočega družbenega razvoja. Kljub deklarirani podpori politiki dia-
loga in reform, pa partiji (zaradi »političnih sabotaž dogmatskega krila«)
