Page 243 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 243
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
kacijskih, družbeno interaktivnih itn. razsežnostih, se interpretira kot po-
sameznikovo gospodarjenje z njegovim človeškim kapitalom. Metodolo-
ški individualizem in teorija racionalne izbire, ki sta osnovni epistemološki
orodji neoliberalne ekonomike in ki ju omogoči epistemološka subsump-
cija koncepta dela pod koncept kapitala, obenem nevtralizirata tudi klasič-
ne kritike alienacije in splošne psihološke in socialne bede dela v kapitaliz-
mu – po novem ne gre več za nujne strukturne učinke kapitalizma, temveč
za posledico slabih odločitev in premajhne akumulacije človeškega kapita-
la (ali, v najslabšem primeru za nasilno ali moralno sporno delovanje upra-
ve podjetja, ki pa se da nadzorovati in sankcionirati z ustrezno zakonoda-
jo in pravnim nadzorom).
Koncept mezdnega dela v neoliberalni ekonomski teoriji tako razpade
na človeški kapital in njegov donos, medtem ko je konkretna delovna pra-
ksa praksa investiranja človeškega kapitala. A, če je delo praksa investiranja
že obstoječega človeškega kapitala, odkod ta kapital izvira, kje, kako in iz
česa se akumulira? Neoliberalni odgovor je: v procesu izobrazbe. Izobrazba
je edina komponenta človeškega kapitala (vsaj do razvoja genetske tehnolo-
gije do stopnje, ki bo omogočala zavestno manipulacijo genetskega materi-
ala in s tem prirojenih talentov in sposobnosti, ki so prav tako pomembne
komponente človeškega kapitala, a nanje trenutno še ne moremo zavestno
vplivati), na katero lahko posameznik zavestno vpliva. Proces izobraževa-
nja je proces akumulacije človeškega kapitala, ki se kasneje investira v de-
lovnem procesu in prinaša dohodek v obliki plače.15 A obenem je samo izo-
braževanje že prva primarna investicija, finančna investicija v – nič druge-
ga kot znanje. V procesu izobraževanja se torej posameznikov finančni ka-
pital investira v znanje kot človeški kapital, ki se nadalje investira v delov-
nem procesu in prinaša plačo oziroma dohodek kot »return« na primar-
no investicijo finančnega kapitala v izobraževanje. To je tudi glavni neoli-
beralni argument za šolnine, ki so del neoliberalnega paketa reform uni-
verze – šolnine predstavljajo primarno finančno investicijo, ki se pretvori
v človeški kapital in nato nazaj v finančni dohodek (po neoliberalni logiki
se finančna investicija v izobraževanje oziroma znanje vedno povrne in pri-
nese dodaten profit v obliki večjega dohodka, ki ga prejema bolje izobražen
delavec oziroma zaposleni – šolnine tako niso le legitimne, temveč predsta-
vljajo tudi neke vrste logično nujnost). Znanje je tako najpomembnejši ele-
ment človeškega kapitala in družba znanja je družba, v kateri izobraževa-
nje pomeni investicijo v in akumulacijo človeškega kapitala. Akumulacija
človeškega kapitala se ne ustavi ko je konec procesa formalnega izobraže-
N. d., 215–239.
kacijskih, družbeno interaktivnih itn. razsežnostih, se interpretira kot po-
sameznikovo gospodarjenje z njegovim človeškim kapitalom. Metodolo-
ški individualizem in teorija racionalne izbire, ki sta osnovni epistemološki
orodji neoliberalne ekonomike in ki ju omogoči epistemološka subsump-
cija koncepta dela pod koncept kapitala, obenem nevtralizirata tudi klasič-
ne kritike alienacije in splošne psihološke in socialne bede dela v kapitaliz-
mu – po novem ne gre več za nujne strukturne učinke kapitalizma, temveč
za posledico slabih odločitev in premajhne akumulacije človeškega kapita-
la (ali, v najslabšem primeru za nasilno ali moralno sporno delovanje upra-
ve podjetja, ki pa se da nadzorovati in sankcionirati z ustrezno zakonoda-
jo in pravnim nadzorom).
Koncept mezdnega dela v neoliberalni ekonomski teoriji tako razpade
na človeški kapital in njegov donos, medtem ko je konkretna delovna pra-
ksa praksa investiranja človeškega kapitala. A, če je delo praksa investiranja
že obstoječega človeškega kapitala, odkod ta kapital izvira, kje, kako in iz
česa se akumulira? Neoliberalni odgovor je: v procesu izobrazbe. Izobrazba
je edina komponenta človeškega kapitala (vsaj do razvoja genetske tehnolo-
gije do stopnje, ki bo omogočala zavestno manipulacijo genetskega materi-
ala in s tem prirojenih talentov in sposobnosti, ki so prav tako pomembne
komponente človeškega kapitala, a nanje trenutno še ne moremo zavestno
vplivati), na katero lahko posameznik zavestno vpliva. Proces izobraževa-
nja je proces akumulacije človeškega kapitala, ki se kasneje investira v de-
lovnem procesu in prinaša dohodek v obliki plače.15 A obenem je samo izo-
braževanje že prva primarna investicija, finančna investicija v – nič druge-
ga kot znanje. V procesu izobraževanja se torej posameznikov finančni ka-
pital investira v znanje kot človeški kapital, ki se nadalje investira v delov-
nem procesu in prinaša plačo oziroma dohodek kot »return« na primar-
no investicijo finančnega kapitala v izobraževanje. To je tudi glavni neoli-
beralni argument za šolnine, ki so del neoliberalnega paketa reform uni-
verze – šolnine predstavljajo primarno finančno investicijo, ki se pretvori
v človeški kapital in nato nazaj v finančni dohodek (po neoliberalni logiki
se finančna investicija v izobraževanje oziroma znanje vedno povrne in pri-
nese dodaten profit v obliki večjega dohodka, ki ga prejema bolje izobražen
delavec oziroma zaposleni – šolnine tako niso le legitimne, temveč predsta-
vljajo tudi neke vrste logično nujnost). Znanje je tako najpomembnejši ele-
ment človeškega kapitala in družba znanja je družba, v kateri izobraževa-
nje pomeni investicijo v in akumulacijo človeškega kapitala. Akumulacija
človeškega kapitala se ne ustavi ko je konec procesa formalnega izobraže-
N. d., 215–239.
