Page 238 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 238
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
splošnih tendenc ali smeri strogo ekonomskih politik (privatizacija, stro-
ge omejitve javne porabe za socialne izdatke, boj proti inflaciji, ukinjanje
državne regulacije in ovir za svobodno mednarodno trgovanje in investira-
nje itn.) tudi uveljavljanje socialnih reform in pravnega »frameworka«, ki
so nujni predpogoj neoliberalnih ekonomskih politik. Po Foucaultu neoli-
beralizem ne pomeni le nove, posebne oblike organizacije ekonomije, tem-
več spremembo v celotni »governmentality« oziroma umetnosti vladanja.
Za klasični liberalni kapitalizem 19. stoletja je osnovno načelo organizira-
nja ekonomije »laissez-faire« in prosti trg se uveljavi kot mesto avtonomi-
je od države in državne regulacije in hkrati kot instrument večanja držav-
ne ekonomske moči. Racionalnost vladanja v zgodovinski situaciji klasič-
nega liberalizma gre nekako takole: ekonomija je eden izmed najpomemb-
nejših faktorjev v večanju bogatstva in s tem moči države, zato mora biti
ekonomiji posvečena posebna pozornost – a ne na način neposrednega dr-
žavnega vmešavanja v ekonomijo in regulacije, temveč, obratno, na način
dopuščanja trgu da deluje svobodno, po svojih spontanih in naravnih za-
konih. Le če deluje svobodno in brez državnega vmešavanja, bo trg deloval
optimalno in v največji meri povečal bogatstvo in s tem moč države. Dr-
žava tako s tem, da pusti trg svoboden in mu zagotavlja avtonomijo, delu-
je v lastnem interesu, v interesu povečevanja lastne moči in konkurenčne
prednosti v primerjavi z drugimi državami. Tako klasična liberalna poli-
tična ekonomija premeteno zahteva avtonomijo ekonomije tako, da doka-
zuje, da prosti trg bolje kot državna administracija ekonomije služi same-
mu »raison d‘état«.9
V primerjavi s klasičnim liberalizmom in v nasprotju z nekaterimi po-
vršnimi kritikami, ki v neoliberalizmu vidijo le ponovno vstajenje klasič-
nega liberalizma po obdobju prevlade ekonomskih politik, ki temeljijo na
državni regulaciji ekonomije, za Foucaulta neoliberalizem prinese več po-
membnih sprememb in modifikacij klasičnega liberalizma. Neoliberali-
zem tržnih odnosov in mehanizmov ne vidi več kot nečesa naravnega in
spontanega (s to ločitvijo od klasičnega liberalizma na ključnem mestu za-
vrne marksistično kritiko liberalne politične ekonomije, saj marksizem v
spontanem delovanju kapitalistične ekonomije odkrije ne spontani ekvi-
librij, temveč samodestruktivno iracionalnost, ki, če ostane neomejena in
neregulirana, žene kapitalizem v vedno nove krize), temveč kot nekaj, kar
se ne vzpostavi samo od sebe, če le trgovce (kot pri Adamu Smithu) pusti-
mo pri miru – vzpostavljanje pogojev za delovanje prostega trga zahteva ak-
tivno družbeno intervencijo, a ne, in to je ključna točka in zahteva neolibe-
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 1–101.
splošnih tendenc ali smeri strogo ekonomskih politik (privatizacija, stro-
ge omejitve javne porabe za socialne izdatke, boj proti inflaciji, ukinjanje
državne regulacije in ovir za svobodno mednarodno trgovanje in investira-
nje itn.) tudi uveljavljanje socialnih reform in pravnega »frameworka«, ki
so nujni predpogoj neoliberalnih ekonomskih politik. Po Foucaultu neoli-
beralizem ne pomeni le nove, posebne oblike organizacije ekonomije, tem-
več spremembo v celotni »governmentality« oziroma umetnosti vladanja.
Za klasični liberalni kapitalizem 19. stoletja je osnovno načelo organizira-
nja ekonomije »laissez-faire« in prosti trg se uveljavi kot mesto avtonomi-
je od države in državne regulacije in hkrati kot instrument večanja držav-
ne ekonomske moči. Racionalnost vladanja v zgodovinski situaciji klasič-
nega liberalizma gre nekako takole: ekonomija je eden izmed najpomemb-
nejših faktorjev v večanju bogatstva in s tem moči države, zato mora biti
ekonomiji posvečena posebna pozornost – a ne na način neposrednega dr-
žavnega vmešavanja v ekonomijo in regulacije, temveč, obratno, na način
dopuščanja trgu da deluje svobodno, po svojih spontanih in naravnih za-
konih. Le če deluje svobodno in brez državnega vmešavanja, bo trg deloval
optimalno in v največji meri povečal bogatstvo in s tem moč države. Dr-
žava tako s tem, da pusti trg svoboden in mu zagotavlja avtonomijo, delu-
je v lastnem interesu, v interesu povečevanja lastne moči in konkurenčne
prednosti v primerjavi z drugimi državami. Tako klasična liberalna poli-
tična ekonomija premeteno zahteva avtonomijo ekonomije tako, da doka-
zuje, da prosti trg bolje kot državna administracija ekonomije služi same-
mu »raison d‘état«.9
V primerjavi s klasičnim liberalizmom in v nasprotju z nekaterimi po-
vršnimi kritikami, ki v neoliberalizmu vidijo le ponovno vstajenje klasič-
nega liberalizma po obdobju prevlade ekonomskih politik, ki temeljijo na
državni regulaciji ekonomije, za Foucaulta neoliberalizem prinese več po-
membnih sprememb in modifikacij klasičnega liberalizma. Neoliberali-
zem tržnih odnosov in mehanizmov ne vidi več kot nečesa naravnega in
spontanega (s to ločitvijo od klasičnega liberalizma na ključnem mestu za-
vrne marksistično kritiko liberalne politične ekonomije, saj marksizem v
spontanem delovanju kapitalistične ekonomije odkrije ne spontani ekvi-
librij, temveč samodestruktivno iracionalnost, ki, če ostane neomejena in
neregulirana, žene kapitalizem v vedno nove krize), temveč kot nekaj, kar
se ne vzpostavi samo od sebe, če le trgovce (kot pri Adamu Smithu) pusti-
mo pri miru – vzpostavljanje pogojev za delovanje prostega trga zahteva ak-
tivno družbeno intervencijo, a ne, in to je ključna točka in zahteva neolibe-
Michel Foucault, The Birth of Biopolitics, Basingstoke 2008, 1–101.
