Page 240 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 240
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
la in interese). To pomeni tako temeljito infrastrukturno in institucional-
no transformacijo celotne družbe kot prevlado novega stila vladanja, nove-
ga načina vodenja države, nove »governmentality«.11
Ta transformacija pomeni predvsem tisto, kar nemška pravna teorija
imenuje »Rechtsstaat« – pravno državo.12 V novi situaciji, ko ekonomska
racionalnost ni več ločena od državne, temveč postane osnovno načelo dr-
žavnosti in »governmentality«, tudi ni več možnosti za državno regulaci-
jo, država ni več subjekt, ki bi odločal o ekonomskih ukrepih, temveč obra-
tno – ekonomija je tista, ki določa državno politiko. Za to transformaci-
jo so značilni in napomembnejši trije procesi: nadomeščanje državne re-
gulacije ekonomije z vzpostavljanjem pravnega »frameworka«, ki posta-
vlja splošna pravila igre konkurence, kar pomeni tudi množenje novih ti-
pov pravnih institucij, ki skrbijo za svetovanje, arbitražo in podporo pod-
jetnikom in podjetjem v tem čedalje bolj kompleksnem pravnem »frame-
worku«; privatizacija prej javnih institucij, katerih naloga ni več interveni-
ranje v ekonomijo ali kompenziranje njenih destruktivnih socialnih učin-
kov, temveč po novem poslujejo kot podjetja v konkurenci z drugimi zaseb-
nimi podjetji; in ustanavljanje množice novih nevladnih in civilnodružbe-
nih institucij, ki opravljajo suplementarne, neekonomske družbene funk-
cije in katerih glavni namen je, glede na to, da tržni odnosi niso naravni
in spontani, »mikro-kondicioniranje« populacije oziroma biopolitika –
celoten kompleks psiholoških svetovalnic, društev za samopomoč, »com-
munity« centrov in podobnih institucij skrbi za afektivno, psihološko in
socialno »prevzgojo« populacije v podjetnike. V družbi, katere »gover-
nmentality« je racionalnost kapitalistične ekonomije, osnovna (in edina)
družbena enota postane podjetje, vpleteno v konkurenčno igro z drugi-
mi podjetji znotraj formalno-pravnega »frameworka«.13 To je ves smisel
in namen nekdaj tako opevane in zaželjene pravne države – pravna država
zgodovinsko nastopi kot nasprotje in poskus ukinitve socialne države in če
je osnovna družbena vez v socialni državi solidarnost, je v pravni to kon-
kurenca. In če je bil osnovni namen zgodovinskih socializmov socializirati
ekonomijo, je tendenca neoliberalalne »governmentality« ravno naspro-
tna – ekonomizirati družbo.
Rojstvo družbe znanja in zaton javne univerze
Koncept družbe znanja, kot ga poznamo danes, zgodovinsko izvira iz
polemike med dunajsko šolo socialistične ekonomije in nekaterimi duhov-
N. d., 101–129.
N. d., 159–185.
N. d., 129–159.
la in interese). To pomeni tako temeljito infrastrukturno in institucional-
no transformacijo celotne družbe kot prevlado novega stila vladanja, nove-
ga načina vodenja države, nove »governmentality«.11
Ta transformacija pomeni predvsem tisto, kar nemška pravna teorija
imenuje »Rechtsstaat« – pravno državo.12 V novi situaciji, ko ekonomska
racionalnost ni več ločena od državne, temveč postane osnovno načelo dr-
žavnosti in »governmentality«, tudi ni več možnosti za državno regulaci-
jo, država ni več subjekt, ki bi odločal o ekonomskih ukrepih, temveč obra-
tno – ekonomija je tista, ki določa državno politiko. Za to transformaci-
jo so značilni in napomembnejši trije procesi: nadomeščanje državne re-
gulacije ekonomije z vzpostavljanjem pravnega »frameworka«, ki posta-
vlja splošna pravila igre konkurence, kar pomeni tudi množenje novih ti-
pov pravnih institucij, ki skrbijo za svetovanje, arbitražo in podporo pod-
jetnikom in podjetjem v tem čedalje bolj kompleksnem pravnem »frame-
worku«; privatizacija prej javnih institucij, katerih naloga ni več interveni-
ranje v ekonomijo ali kompenziranje njenih destruktivnih socialnih učin-
kov, temveč po novem poslujejo kot podjetja v konkurenci z drugimi zaseb-
nimi podjetji; in ustanavljanje množice novih nevladnih in civilnodružbe-
nih institucij, ki opravljajo suplementarne, neekonomske družbene funk-
cije in katerih glavni namen je, glede na to, da tržni odnosi niso naravni
in spontani, »mikro-kondicioniranje« populacije oziroma biopolitika –
celoten kompleks psiholoških svetovalnic, društev za samopomoč, »com-
munity« centrov in podobnih institucij skrbi za afektivno, psihološko in
socialno »prevzgojo« populacije v podjetnike. V družbi, katere »gover-
nmentality« je racionalnost kapitalistične ekonomije, osnovna (in edina)
družbena enota postane podjetje, vpleteno v konkurenčno igro z drugi-
mi podjetji znotraj formalno-pravnega »frameworka«.13 To je ves smisel
in namen nekdaj tako opevane in zaželjene pravne države – pravna država
zgodovinsko nastopi kot nasprotje in poskus ukinitve socialne države in če
je osnovna družbena vez v socialni državi solidarnost, je v pravni to kon-
kurenca. In če je bil osnovni namen zgodovinskih socializmov socializirati
ekonomijo, je tendenca neoliberalalne »governmentality« ravno naspro-
tna – ekonomizirati družbo.
Rojstvo družbe znanja in zaton javne univerze
Koncept družbe znanja, kot ga poznamo danes, zgodovinsko izvira iz
polemike med dunajsko šolo socialistične ekonomije in nekaterimi duhov-
N. d., 101–129.
N. d., 159–185.
N. d., 129–159.
