Page 245 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 245
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
služba za regulacijo in planiranje ekonomije. Tako kot v ekonomski pro-
dukciji tudi v produkciji znanja ta, če verjamemo neoliberalni družbeni te-
oriji, funkcionira najbolj učinkovito oziroma optimalno, če je organizirana
v sistem konkurenčne igre med posameznimi izobraževalnimi enotami, ki
so tudi same organizirane kot podjetja. Medtem ko naj bi velika javna cen-
tralizirana univerza dušila napredek, razvoj in inovativne ideje, naj bi kon-
kurenčna igra med več manjšimi univerzami-podjetji vse to ne le omogoča-
la, temveč tudi aktivno spodbujala – zato so neoliberalni reformistični na-
pori usmerjeni v razbijanje in drobljenje obstoječih velikih in ustanavljanje
novih majhnih univerz ter zasebnih fakultet ter parauniverzitetnih insti-
tucij, kar naj bi vzpostavilo konkurenčne odnose in s tem nesluten napre-
dek in razvoj produkcije znanja.
To nas pripelje k drugemu učinku neoliberalnih reform izobraževanja,
tendenci po komercializaciji, uvajanju managerskih načinov upravljanja,
uvajanju šolnin ipd. v tako novih privatnih tudi obstoječih javnih univer-
zah. Za dejansko uveljavljanje konkurenčne igre ni dovolj le razbiti veliko
javno univerzo, tudi vsak njen sestavni del mora funkcionirati kot podjetje,
mora biti reorganiziran na način, ki bo omogočal in spodbujal konkurenč-
no obnašanje na trgu izobraževalnih inštitucij. Tretji učinek, sprememba
kurikulumov in načinov poučevanja od klasične humanistike in pozitivne
naravoslovne znanosti k uporabnemu in praktičnemu znanju (denimo od
filozofije k družboslovnemu pravu ali managementu človeških virov ter od
teoretske fizike k tehnološkim študijam) je posledica novega pojmovanja
figure študenta kot investitorja v in akumulatorja človeškega kapitala, kot
postajajočega podjetnika, ki ga zanima znanje, ki mu bo prineslo čimvečji
donos na človeški kapital na trgu delovne sile in ne abstraktno ter za iska-
nje zaposlitve neuporabno filozofiranje klasične humanistike ali za prista-
ša znanja že v načelu sumljiva pozitivna naravoslovna znanost. V vseh treh
primerih se kaže izjemno proaktivna narava neoliberalnih ekonomskih in
družbenih politik, ki je svetlobna leta daleč od klasičnega laissez-faire prin-
cipa klasičnega liberalizma18 – konkurenčna družba znanja ne bo vznikni-
la sama od sebe, če bomo le pustili ekonomske akterje naj svobodno sledijo
svojim naravnim impulzom, potrebno jo je aktivno vzpostaviti in organi-
zirati, tudi (in predvsem) z aktivno državno politiko (katere racionalnost
vladanja je v neoliberalni zgodovinski situaciji ekonomska racionalnost).
N. d., 159–185.
služba za regulacijo in planiranje ekonomije. Tako kot v ekonomski pro-
dukciji tudi v produkciji znanja ta, če verjamemo neoliberalni družbeni te-
oriji, funkcionira najbolj učinkovito oziroma optimalno, če je organizirana
v sistem konkurenčne igre med posameznimi izobraževalnimi enotami, ki
so tudi same organizirane kot podjetja. Medtem ko naj bi velika javna cen-
tralizirana univerza dušila napredek, razvoj in inovativne ideje, naj bi kon-
kurenčna igra med več manjšimi univerzami-podjetji vse to ne le omogoča-
la, temveč tudi aktivno spodbujala – zato so neoliberalni reformistični na-
pori usmerjeni v razbijanje in drobljenje obstoječih velikih in ustanavljanje
novih majhnih univerz ter zasebnih fakultet ter parauniverzitetnih insti-
tucij, kar naj bi vzpostavilo konkurenčne odnose in s tem nesluten napre-
dek in razvoj produkcije znanja.
To nas pripelje k drugemu učinku neoliberalnih reform izobraževanja,
tendenci po komercializaciji, uvajanju managerskih načinov upravljanja,
uvajanju šolnin ipd. v tako novih privatnih tudi obstoječih javnih univer-
zah. Za dejansko uveljavljanje konkurenčne igre ni dovolj le razbiti veliko
javno univerzo, tudi vsak njen sestavni del mora funkcionirati kot podjetje,
mora biti reorganiziran na način, ki bo omogočal in spodbujal konkurenč-
no obnašanje na trgu izobraževalnih inštitucij. Tretji učinek, sprememba
kurikulumov in načinov poučevanja od klasične humanistike in pozitivne
naravoslovne znanosti k uporabnemu in praktičnemu znanju (denimo od
filozofije k družboslovnemu pravu ali managementu človeških virov ter od
teoretske fizike k tehnološkim študijam) je posledica novega pojmovanja
figure študenta kot investitorja v in akumulatorja človeškega kapitala, kot
postajajočega podjetnika, ki ga zanima znanje, ki mu bo prineslo čimvečji
donos na človeški kapital na trgu delovne sile in ne abstraktno ter za iska-
nje zaposlitve neuporabno filozofiranje klasične humanistike ali za prista-
ša znanja že v načelu sumljiva pozitivna naravoslovna znanost. V vseh treh
primerih se kaže izjemno proaktivna narava neoliberalnih ekonomskih in
družbenih politik, ki je svetlobna leta daleč od klasičnega laissez-faire prin-
cipa klasičnega liberalizma18 – konkurenčna družba znanja ne bo vznikni-
la sama od sebe, če bomo le pustili ekonomske akterje naj svobodno sledijo
svojim naravnim impulzom, potrebno jo je aktivno vzpostaviti in organi-
zirati, tudi (in predvsem) z aktivno državno politiko (katere racionalnost
vladanja je v neoliberalni zgodovinski situaciji ekonomska racionalnost).
N. d., 159–185.
