Page 239 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 239
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
ralizma, na način državne regulacije, saj je, po neoliberalni doktrini ravno
ta tista, ki sproža krize in onemogoča učinkovito funkcioniranje ekonomi-
je, temveč na ravni pravno-socialnega »frameworka«. Osnovna ekonom-
ska praksa v neoliberalni perspektivi ni več spontan proces tržne menjave,
temveč formalizirana igra konkurence, ki poteka po pravno določenih in
zagotovljenih pravilih, ki so abstraktna in formalna in ne pomenijo nepo-
sredne regulacije, temveč le zagotavljajo formalni družbeni okvir in pogoje
za nemoteno delovanje ekonomije.10
S tem je povezan tudi, po Foucaultu, največji preobrat neoliberalizma
glede na klasični liberalizem: v klasičnem liberalizmu sta svobodni trg in
kapitalistični način produkcije še nekja, kar se bori za avtonomijo zno-
traj »raison d‘état« in deluje v skladu z njim, je v funkciji večanja državne
moči in bogatstva, je torej pomožna sila »governmentality«, ki temelji na
»raison d‘état«, kjer sta svoboda in avtonomija ekonomije le posebna stra-
tegija znotraj »raison d‘état«, medtem ko v neoliberalizmu kapitalistična
ekonomija sama postane novi »raison d‘état«. Ta proces se začne v drugi
polovici štiridesetih, v od vojne in nacizma povsem opustošeni in uničeni
Zahodni Nemčiji, ki poleg tega predstavlja še mejo med »svobodnim sve-
tom« in socialističnim blokom. V tej situaciji, ko Zahodna Nemčija nima
ne zgodovinske ne politične podlage za ponovno vzpostavitev svoje suve-
renosti in državne moči, ko je v ekonomsko in politično v povsem podre-
jenem položaju, njen »raison d‘état«, pod vplivom freiburške ekonomske
šole oziroma ordoliberalizma, postane svobodna ekonomija sama. V nem-
škem gospodarskem in političnem vzponu po drugi svetovni vojni ni več
država tista, ki, kot v zgodovinski situaciji klasičnega liberalizma, v skladu
z lastnimi cilji, dodeli kapitalistični ekonomiji določeno mero avtonomi-
je kar predstavlja eno izmed strategij za doseganje teh ciljev ter svobodo in
avtonomijo ekonomije izroča na milost in nemilost države, ki lahko to svo-
bodo, če tako narekujejo njeni sicer primarno neekonomski oziroma le del-
no ekonomski cilji, tudi umakne in nadomesti z regulacijo ali planiranjem,
oziroma jo omejuje, veča in manjša v skladu z interesi, ki niso primarno
ekonomski in ki ne sovpadajo vedno z interesi svobodne ekonomije. Zgodi
se ravno nasprotno – svobodna ekonomija, ki temelji na načelu formalne
konkurence, postane v povojni Zahodni Nemčiji osnova nove racionalno-
sti vladanja, novi »raison d‘état«. To pomeni, da ekonomija nima več svoje
ločene, bolj ali manj avtonomne, družbene domene, temveč da ekonomska
načela in interesi postanejo načela in interesi vodenja države in organizaci-
je družbe v celoti (gre, seveda, za posebna, kapitalistična ekonomska nače-
N. d., 129–185.
ralizma, na način državne regulacije, saj je, po neoliberalni doktrini ravno
ta tista, ki sproža krize in onemogoča učinkovito funkcioniranje ekonomi-
je, temveč na ravni pravno-socialnega »frameworka«. Osnovna ekonom-
ska praksa v neoliberalni perspektivi ni več spontan proces tržne menjave,
temveč formalizirana igra konkurence, ki poteka po pravno določenih in
zagotovljenih pravilih, ki so abstraktna in formalna in ne pomenijo nepo-
sredne regulacije, temveč le zagotavljajo formalni družbeni okvir in pogoje
za nemoteno delovanje ekonomije.10
S tem je povezan tudi, po Foucaultu, največji preobrat neoliberalizma
glede na klasični liberalizem: v klasičnem liberalizmu sta svobodni trg in
kapitalistični način produkcije še nekja, kar se bori za avtonomijo zno-
traj »raison d‘état« in deluje v skladu z njim, je v funkciji večanja državne
moči in bogatstva, je torej pomožna sila »governmentality«, ki temelji na
»raison d‘état«, kjer sta svoboda in avtonomija ekonomije le posebna stra-
tegija znotraj »raison d‘état«, medtem ko v neoliberalizmu kapitalistična
ekonomija sama postane novi »raison d‘état«. Ta proces se začne v drugi
polovici štiridesetih, v od vojne in nacizma povsem opustošeni in uničeni
Zahodni Nemčiji, ki poleg tega predstavlja še mejo med »svobodnim sve-
tom« in socialističnim blokom. V tej situaciji, ko Zahodna Nemčija nima
ne zgodovinske ne politične podlage za ponovno vzpostavitev svoje suve-
renosti in državne moči, ko je v ekonomsko in politično v povsem podre-
jenem položaju, njen »raison d‘état«, pod vplivom freiburške ekonomske
šole oziroma ordoliberalizma, postane svobodna ekonomija sama. V nem-
škem gospodarskem in političnem vzponu po drugi svetovni vojni ni več
država tista, ki, kot v zgodovinski situaciji klasičnega liberalizma, v skladu
z lastnimi cilji, dodeli kapitalistični ekonomiji določeno mero avtonomi-
je kar predstavlja eno izmed strategij za doseganje teh ciljev ter svobodo in
avtonomijo ekonomije izroča na milost in nemilost države, ki lahko to svo-
bodo, če tako narekujejo njeni sicer primarno neekonomski oziroma le del-
no ekonomski cilji, tudi umakne in nadomesti z regulacijo ali planiranjem,
oziroma jo omejuje, veča in manjša v skladu z interesi, ki niso primarno
ekonomski in ki ne sovpadajo vedno z interesi svobodne ekonomije. Zgodi
se ravno nasprotno – svobodna ekonomija, ki temelji na načelu formalne
konkurence, postane v povojni Zahodni Nemčiji osnova nove racionalno-
sti vladanja, novi »raison d‘état«. To pomeni, da ekonomija nima več svoje
ločene, bolj ali manj avtonomne, družbene domene, temveč da ekonomska
načela in interesi postanejo načela in interesi vodenja države in organizaci-
je družbe v celoti (gre, seveda, za posebna, kapitalistična ekonomska nače-
N. d., 129–185.
