Page 246 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 246
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
Družba znanja, trg delovne sile in zgodovinske naloge
univerze
Če povzamemo osnovni zgodovinski determinanti koncepta družbe
znanja – v neoliberalni polemiki proti socialistični regulaciji ekonomije in
ekonomskemu planiranju se rodi koncept partikularnega znanja posame-
znega podjetnika kot protiutež objektivni, vsezajemajoči pozitivni znano-
sti socialističnih ekonomistov; in, v neoliberalni polemiki proti konceptu
dela, kot ta nastopa v klasični liberalni politični ekonomiji in njeni marksi-
stični kritiki – ko, po neoliberalnem epistemološkem obratu, delo ni več
nekaj ločenega od in nasprotnega kapitalu, temveč tudi samo postane ka-
pitalistična oziroma podjetniška praksa, le da v njej samostojni podjetnik-
delavec ne razpolaga s produkcijskimi sredstvi, temveč upravlja s in investi-
ra le svoj »človeški kapital« –, se znanje pokaže kot najpomembnejši ele-
ment človeškega kapitala, ki delavcu-podjetniku povečuje konkurenčnost
na trgu delovne sile in s tem zagotavlja donos na investicije v izobraževanje
in s tem človeški kapital. Iz tega sledi, da je pogoj družbe znanja dereguli-
rana ekonomija in da je izobraževanje v njej neločljivo vezano na trg delov-
ne sile. V socialni državi s polno zaposlenostjo družba znanja ne bi ime-
la smisla – smiselna je le v zgodovinski situaciji visoke nezaposlenosti, zao-
strenega boja za delovna mesta in kjer na trgu delovne sile med posamezni-
mi iskalci zaposlitve vladajo odnosi konkurence. V družbi znanja izobra-
ževanje nima svoje lastne, avtonomne politike in razvoja (teoretski oddel-
ki v naravoslovju ali klasična humanistika so v bolonjski reformi »the first
to go«), temveč postane suplementarna institucija trga delovne sile, »mala
šola podjetništva«, kjer bodoči investitorji svojega človeškega kapitala tega
akumulirajo.
To potrjuje tudi hkratno izvajanje lizbonske (ki je namenjena povečanju
konkurenčnosti in učinkovitosti evropskega gospodarstva, katerega pogoj
naj bi bil fleksibilen trg delovne sile) in bolonjske strategije (ki je namenje-
na uveljavljanju družbe znanja ter praktičnega, aplikabilnega ter z gospo-
darstvom povezanega izobraževanja) na ravni EU, kar sta nova dva velika
projekta EU po ustanovitvi enotne valute in enotnega trga ter konsolidaci-
ji prevlade neoliberalnega ekonomskega modela. Obe reformi (trga delov-
ne sile in izobraževanja) sta tesno povezani. Prva je razredna ofenziva ka-
pitalistov, ki si visoko stopnjo profitov zagotavljajo z ukinjanjem socialnih
pravic, množičnim odpuščanjem (»fleksibilen« režim zaposlovanja), spre-
membami plačnega režima (plače vse bolj nadomeščajo honorarji oz. »fle-
ksibilne« oblike plačila) in spremembami načina zaposlenosti, ki prav tako
postaja vse bolj »fleksibilen« (namesto zaposlitev za nedoločen čas je vse
Družba znanja, trg delovne sile in zgodovinske naloge
univerze
Če povzamemo osnovni zgodovinski determinanti koncepta družbe
znanja – v neoliberalni polemiki proti socialistični regulaciji ekonomije in
ekonomskemu planiranju se rodi koncept partikularnega znanja posame-
znega podjetnika kot protiutež objektivni, vsezajemajoči pozitivni znano-
sti socialističnih ekonomistov; in, v neoliberalni polemiki proti konceptu
dela, kot ta nastopa v klasični liberalni politični ekonomiji in njeni marksi-
stični kritiki – ko, po neoliberalnem epistemološkem obratu, delo ni več
nekaj ločenega od in nasprotnega kapitalu, temveč tudi samo postane ka-
pitalistična oziroma podjetniška praksa, le da v njej samostojni podjetnik-
delavec ne razpolaga s produkcijskimi sredstvi, temveč upravlja s in investi-
ra le svoj »človeški kapital« –, se znanje pokaže kot najpomembnejši ele-
ment človeškega kapitala, ki delavcu-podjetniku povečuje konkurenčnost
na trgu delovne sile in s tem zagotavlja donos na investicije v izobraževanje
in s tem človeški kapital. Iz tega sledi, da je pogoj družbe znanja dereguli-
rana ekonomija in da je izobraževanje v njej neločljivo vezano na trg delov-
ne sile. V socialni državi s polno zaposlenostjo družba znanja ne bi ime-
la smisla – smiselna je le v zgodovinski situaciji visoke nezaposlenosti, zao-
strenega boja za delovna mesta in kjer na trgu delovne sile med posamezni-
mi iskalci zaposlitve vladajo odnosi konkurence. V družbi znanja izobra-
ževanje nima svoje lastne, avtonomne politike in razvoja (teoretski oddel-
ki v naravoslovju ali klasična humanistika so v bolonjski reformi »the first
to go«), temveč postane suplementarna institucija trga delovne sile, »mala
šola podjetništva«, kjer bodoči investitorji svojega človeškega kapitala tega
akumulirajo.
To potrjuje tudi hkratno izvajanje lizbonske (ki je namenjena povečanju
konkurenčnosti in učinkovitosti evropskega gospodarstva, katerega pogoj
naj bi bil fleksibilen trg delovne sile) in bolonjske strategije (ki je namenje-
na uveljavljanju družbe znanja ter praktičnega, aplikabilnega ter z gospo-
darstvom povezanega izobraževanja) na ravni EU, kar sta nova dva velika
projekta EU po ustanovitvi enotne valute in enotnega trga ter konsolidaci-
ji prevlade neoliberalnega ekonomskega modela. Obe reformi (trga delov-
ne sile in izobraževanja) sta tesno povezani. Prva je razredna ofenziva ka-
pitalistov, ki si visoko stopnjo profitov zagotavljajo z ukinjanjem socialnih
pravic, množičnim odpuščanjem (»fleksibilen« režim zaposlovanja), spre-
membami plačnega režima (plače vse bolj nadomeščajo honorarji oz. »fle-
ksibilne« oblike plačila) in spremembami načina zaposlenosti, ki prav tako
postaja vse bolj »fleksibilen« (namesto zaposlitev za nedoločen čas je vse
