Page 242 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 242
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
praks in procesov, se pravi znanost ekonomije, nekaj nemogočega). Kon-
cept znanja se torej veže na deregulirano ekonomijo v pravni državi (drža-
vi neoliberalnega »governmentality«, kjer ekonomski cilji in interesi po-
stanejo novi »raison d‘état«), v nasprotju s socialno ali socialistično drža-
vo regulirane ekonomije. Družba znanja je tako nujno tudi družba deregu-
lirane ekonomije.
Druga pomembna zgodovinska determinanta koncepta družbe znanja
je transformacija koncepta dela v prehodu od klasične liberalne politič-
ne ekonomije k neoliberalni ekonomiki. Neoliberalna kritika liberalizmu
(in njegovim marksističnim kritikam) očita, da je koncept dela v njih pre-
več abstrakten, da delo v teh teorijah nastopa le kot faktor produkcije ali
osnova vrednosti, da klasični liberalizem in marksizem nista zmožna opi-
sati dela v njegovi konkretnosti, tako kar se tiče tehničnih podrobnosti sa-
mega delovnega procesa kot njegovih psiholoških in socialnih dimenzij.
Neoliberalen odgovor na te domnevne pomanjkljivosti klasične politične
ekonomije in njene kritike je, da iz koncepta mezdnega dela najprej izolira
mezdo in potem spremeni teoretsko perspektivo. Če je v marksistični per-
spektivi mezda plačilo za delovno silo kot blago, ki se prodaja na trgu de-
lovne sile, v neoliberalni perspektivi mezda postane dohodek (»income«)
– in, ker mora biti, po neoliberalni teoriji, vsak dohodek donos neke inve-
sticije nekega kapitala, se retroaktivno postavi vprašanje, donos katere ka-
terega kapitala je plača? Neoliberalni odgovor je, da je plača donos člove-
škega kapitala. Koncept človeškega kapitala se torej pojavi kot eksplana-
torno sredstvo novega gledanja na delo, ki ukine sam koncept dela kot pre-
več abstrakten. V tej novi, konkretni, perspektivi v kapitalizmu ne gre več
za antagonizem med delom in kapitalom ter za odnose eksploatacije, tem-
več tudi delo samo postane del kapitala, proces investiranja človeškega ka-
pitala, ki, kot vsako investiranje kapitala, vsebuje svoja tveganja, kalkulaci-
je, strateške odločitve in donose. Politična motivacija tega epistemološke-
ga obrata je očitna – delo ni več nekaj, kar je v nasprotju s kapitalom, tem-
več postane le še ena izmed podjetniških praks. Tako kot tovarnar gospo-
dari s svojo tovarno, investira v nove stroje, nove obrate, povečanje števila
zaposlenih, marketing itn., tudi delavec gospodari s svojim človeškim ka-
pitalom in investira v svojo izobrazbo, nabira delovne izkušnje, izbrati de-
lovno mesto, na katerem bo njegov človeški kapital optimalno investiran in
kjer bo prinesel največje dohodke itn. Človeški kapital tako postane kon-
cept, ki obenem nevtralizira politični naboj starega koncepta dela in omo-
goči zajeti delo v njegovih konkretnih razsežnostih – delo kot konkretna
družbena praksa, v vseh svojih konkrenih socialnih, psiholoških, komuni-
praks in procesov, se pravi znanost ekonomije, nekaj nemogočega). Kon-
cept znanja se torej veže na deregulirano ekonomijo v pravni državi (drža-
vi neoliberalnega »governmentality«, kjer ekonomski cilji in interesi po-
stanejo novi »raison d‘état«), v nasprotju s socialno ali socialistično drža-
vo regulirane ekonomije. Družba znanja je tako nujno tudi družba deregu-
lirane ekonomije.
Druga pomembna zgodovinska determinanta koncepta družbe znanja
je transformacija koncepta dela v prehodu od klasične liberalne politič-
ne ekonomije k neoliberalni ekonomiki. Neoliberalna kritika liberalizmu
(in njegovim marksističnim kritikam) očita, da je koncept dela v njih pre-
več abstrakten, da delo v teh teorijah nastopa le kot faktor produkcije ali
osnova vrednosti, da klasični liberalizem in marksizem nista zmožna opi-
sati dela v njegovi konkretnosti, tako kar se tiče tehničnih podrobnosti sa-
mega delovnega procesa kot njegovih psiholoških in socialnih dimenzij.
Neoliberalen odgovor na te domnevne pomanjkljivosti klasične politične
ekonomije in njene kritike je, da iz koncepta mezdnega dela najprej izolira
mezdo in potem spremeni teoretsko perspektivo. Če je v marksistični per-
spektivi mezda plačilo za delovno silo kot blago, ki se prodaja na trgu de-
lovne sile, v neoliberalni perspektivi mezda postane dohodek (»income«)
– in, ker mora biti, po neoliberalni teoriji, vsak dohodek donos neke inve-
sticije nekega kapitala, se retroaktivno postavi vprašanje, donos katere ka-
terega kapitala je plača? Neoliberalni odgovor je, da je plača donos člove-
škega kapitala. Koncept človeškega kapitala se torej pojavi kot eksplana-
torno sredstvo novega gledanja na delo, ki ukine sam koncept dela kot pre-
več abstrakten. V tej novi, konkretni, perspektivi v kapitalizmu ne gre več
za antagonizem med delom in kapitalom ter za odnose eksploatacije, tem-
več tudi delo samo postane del kapitala, proces investiranja človeškega ka-
pitala, ki, kot vsako investiranje kapitala, vsebuje svoja tveganja, kalkulaci-
je, strateške odločitve in donose. Politična motivacija tega epistemološke-
ga obrata je očitna – delo ni več nekaj, kar je v nasprotju s kapitalom, tem-
več postane le še ena izmed podjetniških praks. Tako kot tovarnar gospo-
dari s svojo tovarno, investira v nove stroje, nove obrate, povečanje števila
zaposlenih, marketing itn., tudi delavec gospodari s svojim človeškim ka-
pitalom in investira v svojo izobrazbo, nabira delovne izkušnje, izbrati de-
lovno mesto, na katerem bo njegov človeški kapital optimalno investiran in
kjer bo prinesel največje dohodke itn. Človeški kapital tako postane kon-
cept, ki obenem nevtralizira politični naboj starega koncepta dela in omo-
goči zajeti delo v njegovih konkretnih razsežnostih – delo kot konkretna
družbena praksa, v vseh svojih konkrenih socialnih, psiholoških, komuni-
