Page 248 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 248
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
vse – posamezni podjetnik je lahko konkurenčen le na račun kolegov, s ka-
terimi tekmuje na trgu delovne sile in družba znanja je nujna ekskluziv-
na in neegalitarna. Manično pridobivanje znanja in akumulacija človeške-
ga kapitala je lahko, v najboljšem primeru, le obupana individualna strate-
gija, a ne more zagotoviti splošnega blagostanja in polne zaposlenosti, saj je
nujni pogoj konkurence socialna neenakost. Distribucija znanja na novi,
podjetništvu prijazni, univerzi je zato ekskluzivna in elitistična – najbolj-
še znanje, ki bo kasneje prineslo najboljšo plačo, si lahko privošči le tisti,
ki lahko plača najvišjo šolnino. Družbi znanja ne gre za povečanje splo-
šne stopnje izobraženosti ter materialnega in simbolnega blagostanja (tega
podjetniške univerze ne morejo in tudi nočejo doseči), temveč le reprodu-
cira neenakost in družbeno izključevanje, ki ga producira deregulacija trga
delovne sile. Z drugimi besedami: družba znanja ne bo rešila problemov
povečevanja družbene neenakosti ter padanja življenjskega standarda in
ukinjanja socialnih pravic, bo pa uničila univerzo.
Univerza ne le da ni odgovorna za destruktivne socialne učinke eko-
nomske deregulacije, teh niti ne more reševati ne v svoji javno-avtonomni
ne v svoji bolonjsko-podjetniški obliki. Izobraževalne institucije ne morejo
neposredno vplivati na državno (ali transdržavno) ekonomsko politiko in
čeprav bi bila najelegantnejša rešitev težav, ki jih prinaša deregulacija trga
delovne sile in ekonomije na splošno, njena ponovna regulacija na ravni ce-
lotne EU, je to, v trenutnih zgodovinskih razmerah, ko je dominantna ten-
denca v ekonomskih politikah EU oddaljevanje ekonomske in monetarne
politike od kakršnegakoli javnega in demokratičnega nadzora in vpliva,20
malo verjetno. A po drugi strani, čeprav univerza ne more neposredno vpli-
vati na stopnjo zaposlenosti in družbene neenakosti, lahko nanjo vpliva
posredno – a le, če se odpove klasičnemu konceptu avtonomije, na katerem
temelji večina aktualnih kritik bolonjske reforme in družbe znanja, torej
konceptu avtonomije, po katerem je univerza »hram duha« in mesto pro-
dukcije čiste in objektivne znanosti, ki jo moramo obraniti pred vulgarni-
mi in prostaškimi napadi ekonomije in podjetništva, ter začne aktivno de-
lati na produkciji anti-neoliberalnih in anti-kapitalističnih teorij, ki so lah-
ko osnova in/ali inspiracija za politične programe, gibanja in akcije, ki lah-
»V zvezi s tem so centralne banke zelo pomembne. Država in vladajoči razred sta bila zelo
prebrisana. Neodvisnost centralnih bank – tj., ločitev monetarnega odločanja od volilnega
procesa, ki omogoča vsaj nekaj nadzora – je bila zelo prebrisana poteza. Monterana politika je
postala ekskluzivna zadeva specialistov in o njej javnost ne more razpravljati. To je neumnost.
Monetarna politika bi morala biti, tako kot je davčna politika, podvržena javnim razpravam,
ljudskim zahtevam in razrednemu boju.« (Costas Lapavitsas, The Credit Crunch, Internati-
onal Socialism 117 (2007), http://www.isj.org.uk/?id=395 (december 2010).)
vse – posamezni podjetnik je lahko konkurenčen le na račun kolegov, s ka-
terimi tekmuje na trgu delovne sile in družba znanja je nujna ekskluziv-
na in neegalitarna. Manično pridobivanje znanja in akumulacija človeške-
ga kapitala je lahko, v najboljšem primeru, le obupana individualna strate-
gija, a ne more zagotoviti splošnega blagostanja in polne zaposlenosti, saj je
nujni pogoj konkurence socialna neenakost. Distribucija znanja na novi,
podjetništvu prijazni, univerzi je zato ekskluzivna in elitistična – najbolj-
še znanje, ki bo kasneje prineslo najboljšo plačo, si lahko privošči le tisti,
ki lahko plača najvišjo šolnino. Družbi znanja ne gre za povečanje splo-
šne stopnje izobraženosti ter materialnega in simbolnega blagostanja (tega
podjetniške univerze ne morejo in tudi nočejo doseči), temveč le reprodu-
cira neenakost in družbeno izključevanje, ki ga producira deregulacija trga
delovne sile. Z drugimi besedami: družba znanja ne bo rešila problemov
povečevanja družbene neenakosti ter padanja življenjskega standarda in
ukinjanja socialnih pravic, bo pa uničila univerzo.
Univerza ne le da ni odgovorna za destruktivne socialne učinke eko-
nomske deregulacije, teh niti ne more reševati ne v svoji javno-avtonomni
ne v svoji bolonjsko-podjetniški obliki. Izobraževalne institucije ne morejo
neposredno vplivati na državno (ali transdržavno) ekonomsko politiko in
čeprav bi bila najelegantnejša rešitev težav, ki jih prinaša deregulacija trga
delovne sile in ekonomije na splošno, njena ponovna regulacija na ravni ce-
lotne EU, je to, v trenutnih zgodovinskih razmerah, ko je dominantna ten-
denca v ekonomskih politikah EU oddaljevanje ekonomske in monetarne
politike od kakršnegakoli javnega in demokratičnega nadzora in vpliva,20
malo verjetno. A po drugi strani, čeprav univerza ne more neposredno vpli-
vati na stopnjo zaposlenosti in družbene neenakosti, lahko nanjo vpliva
posredno – a le, če se odpove klasičnemu konceptu avtonomije, na katerem
temelji večina aktualnih kritik bolonjske reforme in družbe znanja, torej
konceptu avtonomije, po katerem je univerza »hram duha« in mesto pro-
dukcije čiste in objektivne znanosti, ki jo moramo obraniti pred vulgarni-
mi in prostaškimi napadi ekonomije in podjetništva, ter začne aktivno de-
lati na produkciji anti-neoliberalnih in anti-kapitalističnih teorij, ki so lah-
ko osnova in/ali inspiracija za politične programe, gibanja in akcije, ki lah-
»V zvezi s tem so centralne banke zelo pomembne. Država in vladajoči razred sta bila zelo
prebrisana. Neodvisnost centralnih bank – tj., ločitev monetarnega odločanja od volilnega
procesa, ki omogoča vsaj nekaj nadzora – je bila zelo prebrisana poteza. Monterana politika je
postala ekskluzivna zadeva specialistov in o njej javnost ne more razpravljati. To je neumnost.
Monetarna politika bi morala biti, tako kot je davčna politika, podvržena javnim razpravam,
ljudskim zahtevam in razrednemu boju.« (Costas Lapavitsas, The Credit Crunch, Internati-
onal Socialism 117 (2007), http://www.isj.org.uk/?id=395 (december 2010).)
