Page 247 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 247
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
več različnih oblik zaposlitev za določen čas, na pogodbe ipd.). V situaci-
ji množične brezposlenosti, oteženega iskanja zaposlitve, brutalnega soci-
alno darvinističnega konkurenčnega boja za iskanje in ohranjanje obstoje-
čih delovnih mest in mizernih plač, ki niti približno ne zadoščajo osnov-
nim materialnim in družbenim potrebam prebivalstva (ko denimo življe-
nje v preplačani najeti sobi vse bolj postaja vseživljenjska perspektiva in si
lahko le premožni privoščijo kredit za nakup stanovanja, medtem ko na-
kup stanovanja brez kredita ni dostopen skoraj nikomur več), se pravi, v si-
tuaciji realno obstoječega fleksibilnega oziroma dereguliranega trga delov-
ne sile, ki naj bi – tako lizbonska strategija19 – zagotavljal konkurenčnost
in učinkovitost gospodarstva, se, ob spremljavi ognjemetov in fanfar, kot
rešitev pojavi družba znanja.
Družba znanja naj bi, po končani reformi izobraževalnega sistema, bo-
dočim podjetnikom nudila znanje, s katerim lahko oplemenitijo svoj člo-
veški kapital in pridobijo konkurenčno prednost pred ostalimi ter najde-
jo dobro zaposlitev za dobro plačilo tudi v novih, težjih pogojih, v razme-
rah naraščanja brezposlenosti in padanja realnih plač. Kljub vzneseni reto-
riki in vsemu podjetniškemu patosu, ki spremljata uvajanje družbe znanja,
lahko takoj opazimo dva očitna paradoksa. Prvi je premeščanje odgovor-
nosti za katastrofalno situacijo na trgu delovne sile na univerzo. V tem per-
verznem in neutemeljenem obratu perspektive zagovorniki bolonjske re-
forme odgovornost za visoko stopnjo nezaposlenosti in težave mladine pri
iskanju zaposlitve krivijo domnevno rigidno in anahronistično univerzo,
ki ne ponuja pravih znanj, veščin in kompetenc in jo je zato potrebno pri-
vatizirati, komercializirati in »poznanjiti« – po tej logiki je brezposlenost
posledica tega, da iskalci zaposlitve nimajo dovolj znanja in s tem človeške-
ga kapitala, zaradi česar težko najdejo službo. Iz takšne perspektive izgine
tako sistemski pogled na kapitalizem in na brezposlenost kot obliko razre-
dnega boja kapitalističnega razreda, ki z množičnim odpuščanjem in ome-
jevanjem števila delovnih mest zaostruje konkurenco na trgu delovne sile,
kar je vzvod za nižanje plač (saj lahko kapitalisti, še posebej če so postopki
odpuščanja »fleksibilni«, odpustijo obstoječe delavce, če ti niso zadovolj-
ni z višino plače, in jih nadomeščajo s prej nezaposlenimi, ki so pripravljeni
delati za manj) kot zgodovinski spomin – v času reguliranega trga delovne
sile sta bili stopnja zaposlenosti in višina plač visoki kljub temu, da so de-
lavci svojo izborazbo pridobivali na klasični javni in avtonomni univerzi.
Drugi paradoks družbe znanja je, da rešitve, ki jih nudi, temeljijo na po-
večani konkurenčnosti posameznika, kar pomeni, da nujno ne veljajo za
Gl. http://europa.eu/scadplus/glossary/lisbon_strategy_en.htm (december 2010).
več različnih oblik zaposlitev za določen čas, na pogodbe ipd.). V situaci-
ji množične brezposlenosti, oteženega iskanja zaposlitve, brutalnega soci-
alno darvinističnega konkurenčnega boja za iskanje in ohranjanje obstoje-
čih delovnih mest in mizernih plač, ki niti približno ne zadoščajo osnov-
nim materialnim in družbenim potrebam prebivalstva (ko denimo življe-
nje v preplačani najeti sobi vse bolj postaja vseživljenjska perspektiva in si
lahko le premožni privoščijo kredit za nakup stanovanja, medtem ko na-
kup stanovanja brez kredita ni dostopen skoraj nikomur več), se pravi, v si-
tuaciji realno obstoječega fleksibilnega oziroma dereguliranega trga delov-
ne sile, ki naj bi – tako lizbonska strategija19 – zagotavljal konkurenčnost
in učinkovitost gospodarstva, se, ob spremljavi ognjemetov in fanfar, kot
rešitev pojavi družba znanja.
Družba znanja naj bi, po končani reformi izobraževalnega sistema, bo-
dočim podjetnikom nudila znanje, s katerim lahko oplemenitijo svoj člo-
veški kapital in pridobijo konkurenčno prednost pred ostalimi ter najde-
jo dobro zaposlitev za dobro plačilo tudi v novih, težjih pogojih, v razme-
rah naraščanja brezposlenosti in padanja realnih plač. Kljub vzneseni reto-
riki in vsemu podjetniškemu patosu, ki spremljata uvajanje družbe znanja,
lahko takoj opazimo dva očitna paradoksa. Prvi je premeščanje odgovor-
nosti za katastrofalno situacijo na trgu delovne sile na univerzo. V tem per-
verznem in neutemeljenem obratu perspektive zagovorniki bolonjske re-
forme odgovornost za visoko stopnjo nezaposlenosti in težave mladine pri
iskanju zaposlitve krivijo domnevno rigidno in anahronistično univerzo,
ki ne ponuja pravih znanj, veščin in kompetenc in jo je zato potrebno pri-
vatizirati, komercializirati in »poznanjiti« – po tej logiki je brezposlenost
posledica tega, da iskalci zaposlitve nimajo dovolj znanja in s tem človeške-
ga kapitala, zaradi česar težko najdejo službo. Iz takšne perspektive izgine
tako sistemski pogled na kapitalizem in na brezposlenost kot obliko razre-
dnega boja kapitalističnega razreda, ki z množičnim odpuščanjem in ome-
jevanjem števila delovnih mest zaostruje konkurenco na trgu delovne sile,
kar je vzvod za nižanje plač (saj lahko kapitalisti, še posebej če so postopki
odpuščanja »fleksibilni«, odpustijo obstoječe delavce, če ti niso zadovolj-
ni z višino plače, in jih nadomeščajo s prej nezaposlenimi, ki so pripravljeni
delati za manj) kot zgodovinski spomin – v času reguliranega trga delovne
sile sta bili stopnja zaposlenosti in višina plač visoki kljub temu, da so de-
lavci svojo izborazbo pridobivali na klasični javni in avtonomni univerzi.
Drugi paradoks družbe znanja je, da rešitve, ki jih nudi, temeljijo na po-
večani konkurenčnosti posameznika, kar pomeni, da nujno ne veljajo za
Gl. http://europa.eu/scadplus/glossary/lisbon_strategy_en.htm (december 2010).
