Page 241 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 241
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
nimi očeti neoliberalizma iz dvajsetih let dvajsetega stoletja. Epistemolo-
ška osnova socialističnih ekonomistov dunajske šole je bila logični pozi-
tivizem in njihov projekt je bil znanstveno in egzaktno, s pomočjo mate-
matičnih metod, utemeljiti socialistično (plansko in državno regulirano)
ekonomsko politiko. Proti temu načrtu sta kritično intervernirala Ludwig
von Mises in Friedrich von Hayek, dva pomembna zgodnja neoliberalna
ekonomista in intelektualca. Za rojstvo koncepta družbe znanja je posebej
pomemben Hayek, ki je kritiko centralnega planiranja in državne regula-
cije prenesel na teren epistemologije. Po Hayeku je osnovni problem eko-
nomskega planiranja in regulacije dejansko problem vednosti oziroma zna-
nja, saj planiranje in reguliranje ekonomije temelji na nevarni (pozitivistič-
ni) predpostavki, da je mogoče objektivno spoznati in nadzorovati komple-
ksno celoto ekonomskih praks v družbi. Osnovna poanta Hayekove kriti-
ke znanstvenega pozitivizma dunajske šole je, da takšen objektiven pregled
nad celotno ekonomijo ni mogoč in da ima ta iluzija mnoge nevarne učin-
ke: politično vodi v komunistični totalitarizem, v polju ekonomije pa v ne-
učinkovitost. Hayek nasproti pozitivni znanosti o ekonomiji postavi kon-
cept znanja, ki je nasprotje te znanosti – gre za partikularno, omejeno in
subjektivno znanje kot skupek informacij in izkušenj, lastnih posamezne-
mu ekonomskemu akterju. V tej novi, neoliberalni perspektivi ne gre več za
to, kako znanstveno spoznati in politično regulirati ekonomske prakse in
procese, temveč kako organizirati družbo tako, da bodo partikularna zna-
nja posameznih ekonomskih akterjev medsebojno učinkovala na kar naj-
bolj optimalen način.14 Rešitev so seveda mehanizmi prostega trga, pred-
vsem konkurenca, in naloga države ni več regulacija ekonomije, utemelje-
na na objektivnih znanstvenih spoznanjih, temveč zagotavljanje formalne-
ga in učinkovitega pravnega »frameworka«, ki zagotavlja nemoten in op-
timalen potek ekonomske igre konkurence (in za premik od socialne drža-
ve k pravni državi, Reechtstaat – kar sta antagonistična koncepta urejanja
razmerja med državo in ekonomijo, saj prvi temelji na regulaciji, drugi pa,
nasprotno, na deregulaciji). Družba znanja je torej družba, v kateri meha-
nizmi prostega trga optimalno alocirajo nujno partikularna in subjektiv-
na znanja posameznih podjetnikov in podjetij znotraj abstraktnih pravil
igre, ki jih zagotavlja formalni pravni »framework«, oziroma, le mehaniz-
mi konkurence so tisti, ki lahko zagotavljajo uspešno in učinkovito funk-
cioniranje ekonomije (pod predpostavko, da so znanja ekonomskih agen-
tov vedno partikularna in da je objektivno spoznanje celote ekonomskih
Richard Hull, The Great Lie: Markets, Freedom and Knowledge, v: Gisela Neunhöfer, Die-
ter Phlehwe in Bernhard Walpen (ur.), Neoliberal Hegemony: A Global Critique, London in
New York 2006, 141–156.
nimi očeti neoliberalizma iz dvajsetih let dvajsetega stoletja. Epistemolo-
ška osnova socialističnih ekonomistov dunajske šole je bila logični pozi-
tivizem in njihov projekt je bil znanstveno in egzaktno, s pomočjo mate-
matičnih metod, utemeljiti socialistično (plansko in državno regulirano)
ekonomsko politiko. Proti temu načrtu sta kritično intervernirala Ludwig
von Mises in Friedrich von Hayek, dva pomembna zgodnja neoliberalna
ekonomista in intelektualca. Za rojstvo koncepta družbe znanja je posebej
pomemben Hayek, ki je kritiko centralnega planiranja in državne regula-
cije prenesel na teren epistemologije. Po Hayeku je osnovni problem eko-
nomskega planiranja in regulacije dejansko problem vednosti oziroma zna-
nja, saj planiranje in reguliranje ekonomije temelji na nevarni (pozitivistič-
ni) predpostavki, da je mogoče objektivno spoznati in nadzorovati komple-
ksno celoto ekonomskih praks v družbi. Osnovna poanta Hayekove kriti-
ke znanstvenega pozitivizma dunajske šole je, da takšen objektiven pregled
nad celotno ekonomijo ni mogoč in da ima ta iluzija mnoge nevarne učin-
ke: politično vodi v komunistični totalitarizem, v polju ekonomije pa v ne-
učinkovitost. Hayek nasproti pozitivni znanosti o ekonomiji postavi kon-
cept znanja, ki je nasprotje te znanosti – gre za partikularno, omejeno in
subjektivno znanje kot skupek informacij in izkušenj, lastnih posamezne-
mu ekonomskemu akterju. V tej novi, neoliberalni perspektivi ne gre več za
to, kako znanstveno spoznati in politično regulirati ekonomske prakse in
procese, temveč kako organizirati družbo tako, da bodo partikularna zna-
nja posameznih ekonomskih akterjev medsebojno učinkovala na kar naj-
bolj optimalen način.14 Rešitev so seveda mehanizmi prostega trga, pred-
vsem konkurenca, in naloga države ni več regulacija ekonomije, utemelje-
na na objektivnih znanstvenih spoznanjih, temveč zagotavljanje formalne-
ga in učinkovitega pravnega »frameworka«, ki zagotavlja nemoten in op-
timalen potek ekonomske igre konkurence (in za premik od socialne drža-
ve k pravni državi, Reechtstaat – kar sta antagonistična koncepta urejanja
razmerja med državo in ekonomijo, saj prvi temelji na regulaciji, drugi pa,
nasprotno, na deregulaciji). Družba znanja je torej družba, v kateri meha-
nizmi prostega trga optimalno alocirajo nujno partikularna in subjektiv-
na znanja posameznih podjetnikov in podjetij znotraj abstraktnih pravil
igre, ki jih zagotavlja formalni pravni »framework«, oziroma, le mehaniz-
mi konkurence so tisti, ki lahko zagotavljajo uspešno in učinkovito funk-
cioniranje ekonomije (pod predpostavko, da so znanja ekonomskih agen-
tov vedno partikularna in da je objektivno spoznanje celote ekonomskih
Richard Hull, The Great Lie: Markets, Freedom and Knowledge, v: Gisela Neunhöfer, Die-
ter Phlehwe in Bernhard Walpen (ur.), Neoliberal Hegemony: A Global Critique, London in
New York 2006, 141–156.
