Page 237 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 237
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
mejiti destruktivne socialne učinke »svobodne« ekonomije – a na način
»tretje poti« (z drugimi besedami, obupano – ali cinično – poskušajo naj-
ti neoliberalno alternativo neoliberalizmu, »neoliberalizem s človeškim
obrazom«). Edini izziv, ki ga je socialna demokracija dosedaj ponudila ne-
oliberalizmu, je bil »komunitarizem«, ki vseeno pristaja na dva osnovna
postulata neoliberalizma – da je privatni sektor generator ekonomske di-
namike in razvoja ter da je potrebno ukiniti državno regulacijo ekonomije
ter socialne politike, razlika je le v tem, da komunitarci neoliberalni indivi-
dualizem nadomestijo s humanitarno skrbjo za skupnost.8
Neoliberalni obrat prav tako ne pomeni hipne, takojšnje, revolucionar-
ne spremembe, neoliberalni obrat ni »dogodek«, temveč počasna in te-
meljita molekularna in kapilarna družbena transformacija. Boji za uvelja-
vitev neoliberalizma na institucionalni ravni EU (oziroma nekdanje ES)
so trajali od Rimske pogodbe leta 1957 do Maastrichtske leta 1992, med-
tem ko je neoliberalizem kot akademska paradigma od svojih začetkov v
nemškem ordoliberalizmu v tridesetih letih 20. stoletja za svojo uveljavi-
tev in prevlado potreboval pol stoletja, do srede osemdesetih in zatona ke-
ynesianisma ter umika marksizma s terena adademske ekonomike. Zgo-
dovina boja neoliberalizma proti državni regulaciji ekonomije, polni za-
poslenosti, protekcionističnemu načina meddržavnega trgovanja in insti-
tucijam socialne države je bila dolga, naporna, polna muk, zastojev in vra-
čanj na začetek ter še vedno ni končana ter zmaga neoliberalizma še vedno
ne dokončna (nazadnje je legitimnost in zaupanje v učinkovitost neolibe-
ralizma zamajala ravno aktualna ekonomska kriza) – a tisto, kar je pri ne-
oliberalnem obratu najpomembnejše, in, s stališča nasprotnikov neolibe-
ralizma najproblematičnejše, je, da neoliberalna ideologija še vedno osta-
ja osnovni »grid of intelligibility« za dojemanje in razumevanje ekonom-
skih procesov (kar pomeni tudi določen zasuk v perspektivi; krizo se deni-
mo pogosto interpretira ne kot posledico neoliberalnih ekonomskih poli-
tik, temveč kot posledico še-ne-dovolj uresničenega neoliberalizma, preo-
stankov protekcionizma in državne regulacije) in da je neoliberalni prav-
no-institucionalni »establishment« še vedno osnovni »framework«, v ka-
terem se ti ekonomski procesi dogajajo, tudi če gre za ekonomske politike,
ki so namenjene denimo reševanju krize in odstopajo od ali nasprotujejo
neoliberalnemu modelu.
Tako je ne glede na svojo trenutno krhkost in krizo legitimnosti neo-
liberalni model še zmeraj dominanten. To pomeni, poleg prej opisanih
Hans-Jürgen Bieling, Neoliberalism and Communitarism: Social Conditions, Discourses
and Politics, v: Gisela Neunhöfer, Dieter Phlehwe in Bernhard Walpen (ur.), Neoliberal He-
gemony: A Global Critique, London in New York 2006, 207–222.
mejiti destruktivne socialne učinke »svobodne« ekonomije – a na način
»tretje poti« (z drugimi besedami, obupano – ali cinično – poskušajo naj-
ti neoliberalno alternativo neoliberalizmu, »neoliberalizem s človeškim
obrazom«). Edini izziv, ki ga je socialna demokracija dosedaj ponudila ne-
oliberalizmu, je bil »komunitarizem«, ki vseeno pristaja na dva osnovna
postulata neoliberalizma – da je privatni sektor generator ekonomske di-
namike in razvoja ter da je potrebno ukiniti državno regulacijo ekonomije
ter socialne politike, razlika je le v tem, da komunitarci neoliberalni indivi-
dualizem nadomestijo s humanitarno skrbjo za skupnost.8
Neoliberalni obrat prav tako ne pomeni hipne, takojšnje, revolucionar-
ne spremembe, neoliberalni obrat ni »dogodek«, temveč počasna in te-
meljita molekularna in kapilarna družbena transformacija. Boji za uvelja-
vitev neoliberalizma na institucionalni ravni EU (oziroma nekdanje ES)
so trajali od Rimske pogodbe leta 1957 do Maastrichtske leta 1992, med-
tem ko je neoliberalizem kot akademska paradigma od svojih začetkov v
nemškem ordoliberalizmu v tridesetih letih 20. stoletja za svojo uveljavi-
tev in prevlado potreboval pol stoletja, do srede osemdesetih in zatona ke-
ynesianisma ter umika marksizma s terena adademske ekonomike. Zgo-
dovina boja neoliberalizma proti državni regulaciji ekonomije, polni za-
poslenosti, protekcionističnemu načina meddržavnega trgovanja in insti-
tucijam socialne države je bila dolga, naporna, polna muk, zastojev in vra-
čanj na začetek ter še vedno ni končana ter zmaga neoliberalizma še vedno
ne dokončna (nazadnje je legitimnost in zaupanje v učinkovitost neolibe-
ralizma zamajala ravno aktualna ekonomska kriza) – a tisto, kar je pri ne-
oliberalnem obratu najpomembnejše, in, s stališča nasprotnikov neolibe-
ralizma najproblematičnejše, je, da neoliberalna ideologija še vedno osta-
ja osnovni »grid of intelligibility« za dojemanje in razumevanje ekonom-
skih procesov (kar pomeni tudi določen zasuk v perspektivi; krizo se deni-
mo pogosto interpretira ne kot posledico neoliberalnih ekonomskih poli-
tik, temveč kot posledico še-ne-dovolj uresničenega neoliberalizma, preo-
stankov protekcionizma in državne regulacije) in da je neoliberalni prav-
no-institucionalni »establishment« še vedno osnovni »framework«, v ka-
terem se ti ekonomski procesi dogajajo, tudi če gre za ekonomske politike,
ki so namenjene denimo reševanju krize in odstopajo od ali nasprotujejo
neoliberalnemu modelu.
Tako je ne glede na svojo trenutno krhkost in krizo legitimnosti neo-
liberalni model še zmeraj dominanten. To pomeni, poleg prej opisanih
Hans-Jürgen Bieling, Neoliberalism and Communitarism: Social Conditions, Discourses
and Politics, v: Gisela Neunhöfer, Dieter Phlehwe in Bernhard Walpen (ur.), Neoliberal He-
gemony: A Global Critique, London in New York 2006, 207–222.
