Page 236 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 236
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
bolj uničujočimi učinki neoliberalne ekonomske politike, medtem ko so
vzhodnim vojne in divje privatizacije odvzele večino ekonomske in politič-
ne avtonomije in suverenosti.
Pomen in učinki neoliberalnega obrata v Evropi
V prvi polovici devetdesetih je v Evropi, prej razdeljeni med neoliberal-
ni (katerega glavni proponentki na državni ravni sta bili Nemčija in Veli-
ka Britanija) in socialdemokratski ekonomski model (katerega glavni pro-
ponentki sta bili, sicer epizodično in do Mitterandovega obrata leta 1983,
Francija in, vse do svoje vključitve v EU leta 1995, ki pomeni dokončno
prevlado neoliberalnega modela v Evropi, Švedska) na Zahodu, ter državni
socializem na Vzhodu, neoliberalizem postal dominanten model ekonom-
ske in socialne politike. To ne pomeni, da je bil edini in tudi ne, da so se
ideje in načela neoliberalizma v Evropi povsem uresničila – vse javne insti-
tucije v vseh državah niso bile privatizirane in predvsem politično in eko-
nomsko močnejše države so, v nasprotju z lastnimi in deklariranimi cilji
EU, obdržale nekatere elemente zunanjetrgovinske zaščite ali delež javne
porabe ali proračunskega primanjkljaja, ki sta bila nad deležem, določenim
v Maastrichtski pogodbi –, »neoliberalni obrat« pomeni predvsem, da je
neoliberalni program postal osnovna tendenca ekonomskih in socialnih
politik in da uvedba skupnega trga, skupne valute in pravnega »framewor-
ka«, ki ju spremlja, da vsem ekonomskim in socialnim politikam v Evropi
od srede devetdesetih naprej »pospešek« v neoliberalno smer.
Obrat tako ne pomeni popolne odprave enega ekonomskega »režima«
in njegove popolne zamenjave z drugim, gre prej za to, da določena eko-
nomska, foucaultovsko rečeno, »racionalnost« nadomesti drugo kot tista,
če parafraziramo Marxa,7 ki daje splošno barvo vsem oblikam ekonomskih
politik in nastopa kot splošni eter, v katerega so potopljeni vsi načini orga-
niziranja ekonomije. Vsi ostali ekonomski programi in uveljavljene prakse
se morajo zadnjih 15 let definirati glede na osnovne postulate neoliberaliz-
ma in delovati v institucionalni in pravni ureditvi, izoblikovani po neoli-
beralnem programu. Sindikati se tako še borijo za višje plače – a v okviru
»socialnega dialoga« (z drugimi besedami, znotraj parametrov »fleksibil-
nega trga delovne sile« in imperativa boja proti inflaciji, kjer morajo svojo
zahteve formulirati in omejiti tako, da ne bodo ogrožale načel konkurenč-
nosti gospodarstva in ne bodo privedle do višanja inflacije, kar dejansko
pomeni, da jim namesto dejansko višjih plač najpogosteje ostanejo male
koncesije in kompenzacije) in socialdemokratske stranke še poskušajo za-
Karl Marx, Uvod v Očrte kritike politične ekonomije, v: MEID IV, Ljubljana 1968, 40.
bolj uničujočimi učinki neoliberalne ekonomske politike, medtem ko so
vzhodnim vojne in divje privatizacije odvzele večino ekonomske in politič-
ne avtonomije in suverenosti.
Pomen in učinki neoliberalnega obrata v Evropi
V prvi polovici devetdesetih je v Evropi, prej razdeljeni med neoliberal-
ni (katerega glavni proponentki na državni ravni sta bili Nemčija in Veli-
ka Britanija) in socialdemokratski ekonomski model (katerega glavni pro-
ponentki sta bili, sicer epizodično in do Mitterandovega obrata leta 1983,
Francija in, vse do svoje vključitve v EU leta 1995, ki pomeni dokončno
prevlado neoliberalnega modela v Evropi, Švedska) na Zahodu, ter državni
socializem na Vzhodu, neoliberalizem postal dominanten model ekonom-
ske in socialne politike. To ne pomeni, da je bil edini in tudi ne, da so se
ideje in načela neoliberalizma v Evropi povsem uresničila – vse javne insti-
tucije v vseh državah niso bile privatizirane in predvsem politično in eko-
nomsko močnejše države so, v nasprotju z lastnimi in deklariranimi cilji
EU, obdržale nekatere elemente zunanjetrgovinske zaščite ali delež javne
porabe ali proračunskega primanjkljaja, ki sta bila nad deležem, določenim
v Maastrichtski pogodbi –, »neoliberalni obrat« pomeni predvsem, da je
neoliberalni program postal osnovna tendenca ekonomskih in socialnih
politik in da uvedba skupnega trga, skupne valute in pravnega »framewor-
ka«, ki ju spremlja, da vsem ekonomskim in socialnim politikam v Evropi
od srede devetdesetih naprej »pospešek« v neoliberalno smer.
Obrat tako ne pomeni popolne odprave enega ekonomskega »režima«
in njegove popolne zamenjave z drugim, gre prej za to, da določena eko-
nomska, foucaultovsko rečeno, »racionalnost« nadomesti drugo kot tista,
če parafraziramo Marxa,7 ki daje splošno barvo vsem oblikam ekonomskih
politik in nastopa kot splošni eter, v katerega so potopljeni vsi načini orga-
niziranja ekonomije. Vsi ostali ekonomski programi in uveljavljene prakse
se morajo zadnjih 15 let definirati glede na osnovne postulate neoliberaliz-
ma in delovati v institucionalni in pravni ureditvi, izoblikovani po neoli-
beralnem programu. Sindikati se tako še borijo za višje plače – a v okviru
»socialnega dialoga« (z drugimi besedami, znotraj parametrov »fleksibil-
nega trga delovne sile« in imperativa boja proti inflaciji, kjer morajo svojo
zahteve formulirati in omejiti tako, da ne bodo ogrožale načel konkurenč-
nosti gospodarstva in ne bodo privedle do višanja inflacije, kar dejansko
pomeni, da jim namesto dejansko višjih plač najpogosteje ostanejo male
koncesije in kompenzacije) in socialdemokratske stranke še poskušajo za-
Karl Marx, Uvod v Očrte kritike politične ekonomije, v: MEID IV, Ljubljana 1968, 40.
