Page 235 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 235
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
tih, model socialne države naletel tudi na svojo ekonomsko mejo – zaradi
socialnih koncesij (po letu ’68 izjemno militantnemu in politično dejavne-
mu) delavskemu gibanju nizki profiti so sovpadli z visoko inflacijo in neo-
liberalizem, dotedaj precej marginalna ekonomska doktrina, se je začel če-
dalje bolj uveljavljati kot model rešitve problemov z inflacijo ter ekonom-
skimi krizami. Medtem ko se je globalna desnica posvečala pospešeni in-
telektualni produkciji ter širila mrežo svojih think tankov ter ekonomskih
inštitutov, pridobivala vpliv znotraj univerz, lobirala pri političnih elitah
ter testirala svoje ekonomske politike na ljudstvih tretjega sveta (v Čilu,
Nikaragvi in drugih Centralno in Južnoameriških državah, v Afriki, In-
doneziji itn.)5 je intelektualni in politični naboj ’68 na levici zvodenel v po-
litikah identitet, queeru in raziskavah življenjskih slogov.6 Levica se je, z
vzponom »post-marksizma«, odpovedala terenu ekonomije in kasneje, v
osemdesetih in devetdesetih, ali nostalgično vekala za socialno državo, ali
pa resignirano ali celo navdušeno (t. i. tretja pot) sprejela neoliberalne teo-
retske doktrine in recepte za ekonomsko politiko.
V nasprotju s socialistično ali keynesiansko ekonomsko vedo, neolibe-
ralna (ali neoklasična) ekonomika ne stavi več na polno zaposlenost ali rast
produktivnosti – ekonomski prioriteti postaneta boj proti inflaciji in za-
gotavljanje visoke stopnje profitov. S sesutjem vzhodnoevropskih socializ-
mov se sesuje tudi realno obstoječa grožnja socialistične revolucije na Za-
hodu, s čimer odpade tudi glavna motivacija za socialne koncesije delavske-
mu razredu. Te so torej, če se vrnemo v prvo polovico devetdesetih, »the
first to go« tako v državah članicah EU kot v post-socialističnih državah
Vzhoda, ki ponižno čakajo v čakalnici. V konsolidiranem neoliberalnem
sistemu EU (medtem ko države »pristopnice« še delajo na privatizaciji, fi-
skalni disciplini, »strukturnih prilagoditvah« in drugih pogojih za vstop
v EU) od srede devetdesetih se profitna stopnja regenerira prvenstveno z
negacijo osnovnih socialnih pridobitev delavskih bojev 20. stoletja – z ni-
žanjem plač, odpuščanjem delavcev in podaljševanjem delovnega časa ter z
zmanjševanjem ali ukinjanjem socialnih pravic in ugodnosti, kar pomeni
upad produktivnosti in splošnega življenjskega standarda ter povečevanje
revščine in socialne segregacije. Ta proces je še posebej poniževalen in na-
silen v primeru nekdanjih socialističnih držav, saj imajo večje in močnej-
še zahodne države dobra pogajalska izhodišča in vplivne politične elite, ki
lahko do neke mere zaščitijo lastno gopodarstvo in prebivalstvo pred naj-
Deborah Johnston in Alfred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in
Ann Harbor 2005.
Ellen Meiksins Wood, The Retreat from Class, London in New York 1999, xi–xv.
tih, model socialne države naletel tudi na svojo ekonomsko mejo – zaradi
socialnih koncesij (po letu ’68 izjemno militantnemu in politično dejavne-
mu) delavskemu gibanju nizki profiti so sovpadli z visoko inflacijo in neo-
liberalizem, dotedaj precej marginalna ekonomska doktrina, se je začel če-
dalje bolj uveljavljati kot model rešitve problemov z inflacijo ter ekonom-
skimi krizami. Medtem ko se je globalna desnica posvečala pospešeni in-
telektualni produkciji ter širila mrežo svojih think tankov ter ekonomskih
inštitutov, pridobivala vpliv znotraj univerz, lobirala pri političnih elitah
ter testirala svoje ekonomske politike na ljudstvih tretjega sveta (v Čilu,
Nikaragvi in drugih Centralno in Južnoameriških državah, v Afriki, In-
doneziji itn.)5 je intelektualni in politični naboj ’68 na levici zvodenel v po-
litikah identitet, queeru in raziskavah življenjskih slogov.6 Levica se je, z
vzponom »post-marksizma«, odpovedala terenu ekonomije in kasneje, v
osemdesetih in devetdesetih, ali nostalgično vekala za socialno državo, ali
pa resignirano ali celo navdušeno (t. i. tretja pot) sprejela neoliberalne teo-
retske doktrine in recepte za ekonomsko politiko.
V nasprotju s socialistično ali keynesiansko ekonomsko vedo, neolibe-
ralna (ali neoklasična) ekonomika ne stavi več na polno zaposlenost ali rast
produktivnosti – ekonomski prioriteti postaneta boj proti inflaciji in za-
gotavljanje visoke stopnje profitov. S sesutjem vzhodnoevropskih socializ-
mov se sesuje tudi realno obstoječa grožnja socialistične revolucije na Za-
hodu, s čimer odpade tudi glavna motivacija za socialne koncesije delavske-
mu razredu. Te so torej, če se vrnemo v prvo polovico devetdesetih, »the
first to go« tako v državah članicah EU kot v post-socialističnih državah
Vzhoda, ki ponižno čakajo v čakalnici. V konsolidiranem neoliberalnem
sistemu EU (medtem ko države »pristopnice« še delajo na privatizaciji, fi-
skalni disciplini, »strukturnih prilagoditvah« in drugih pogojih za vstop
v EU) od srede devetdesetih se profitna stopnja regenerira prvenstveno z
negacijo osnovnih socialnih pridobitev delavskih bojev 20. stoletja – z ni-
žanjem plač, odpuščanjem delavcev in podaljševanjem delovnega časa ter z
zmanjševanjem ali ukinjanjem socialnih pravic in ugodnosti, kar pomeni
upad produktivnosti in splošnega življenjskega standarda ter povečevanje
revščine in socialne segregacije. Ta proces je še posebej poniževalen in na-
silen v primeru nekdanjih socialističnih držav, saj imajo večje in močnej-
še zahodne države dobra pogajalska izhodišča in vplivne politične elite, ki
lahko do neke mere zaščitijo lastno gopodarstvo in prebivalstvo pred naj-
Deborah Johnston in Alfred Saad-Filho (ur.), Neoliberalism: A Critical Reader, London in
Ann Harbor 2005.
Ellen Meiksins Wood, The Retreat from Class, London in New York 1999, xi–xv.
