Page 234 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 234
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
duktivnosti produkcije in dela samega, tj. s tehnološkimi in organizacij-
skimi inovacijami v produkciji in načinu dela – a, zaradi zakona vrednosti,
vsaka takšna inovacija poveča presežno vrednost in s tem profite le začasno,
dokler posamezni firmi prinaša »konkurenčno prednost« pred ostalimi.
Ko postanejo nove produkcijske metode splošno družbeno uveljavljene, tj.
ko jih, če se izkažejo za uspešne in učinkovite, prevzamejo vse produkcijske
enote v določenem sektorju (oziroma tiste, ki jih ne, zaradi nekonkurenč-
nosti propadejo), se količina proizvedene vrednosti vrne na prejšnjo raven
in potrebne so nove inovacije in spremembe, ki prinesejo novo (začasno)
povečanje produktivnosti in s tem profita.3
V zgodovinski situaciji »razrednega kompromisa« – torej močnega in
organiziranega delavskega gibanja, ki se odreče revolucionarnim zahtevam
in pristane na kapitalizem ter strankarsko demokracijo v zameno za rela-
tivno visoke plače ter relativno visoko raven življenskega standarda in so-
cialnih pravic; poslovnih elit, ki so na te koncesije delavskemu razredu pri-
pravljene, ker se bojijo uvoza revolucije iz Vzhoda; ter keynesianske aka-
demske inteligence, kateri polna zaposlenost predstavlja aksiom, saj vidi
delovno silo kot osnovni in najpomembnejši ekonomski resurs, katerega
neizkoriščanje pomeni nesmotrno potrato virov – je nenehno in neskonč-
no višanje produktivnosti v interesu tako kapitalistov kot delavcev, saj z
njo rastejo tako profiti kot, zaradi relativno egalitarnega načina distribuci-
je, plače. Fiksen osemurni delavnik in polna zaposlenost (ko se torej profi-
tov ne da večati ne s podaljševanjem delovnega časa ne z nižanjem plač) po-
tisneta naraščanje produktivnosti v ospredje ekonomske politike.
A idila razrednega kompromisa in rasti produktivnosti ni trajala večno
– njena prva velika kriza je bila politična, val uporov in revolucij leta 1968,
ki so se v Zahodni Evropi artikulirali kot boj proti vse večji alienaciji, ko-
modifikaciji in abstraktno-objektivnemu tipu družbene dominacije,4 kar
so učinki kapitalizma, ki se jih ne da odpraviti le z državno regulacijo eko-
nomije in visokim materialnim standardom (to je bil problem tako social-
nih držav Zahoda kot državnih socializmov Vzhoda, ki so sicer ukinili ka-
pitalistične produkcijske odnose, tj. prosti trg in zasebno lastništvo pro-
dukcijskih sredstev, a niso spremenili produkcijskih sil samih, tj. industrij-
skega načina produkcije, ki temelji na vrednosti in so tako skupaj z indu-
strijskim načinom produkcije obdržali tudi alienacijo in abstraktno-objek-
tivno družbeno dominacijo, kar je, poleg državne represije, tudi motiviralo
upore in vstaje znotraj realnega socializma). Kmalu zatem je, v sedemdese-
Moishe Postone, Time, Labor and Social Domination, Cambridge 1993, 307–349.
N. d., 123–186.
duktivnosti produkcije in dela samega, tj. s tehnološkimi in organizacij-
skimi inovacijami v produkciji in načinu dela – a, zaradi zakona vrednosti,
vsaka takšna inovacija poveča presežno vrednost in s tem profite le začasno,
dokler posamezni firmi prinaša »konkurenčno prednost« pred ostalimi.
Ko postanejo nove produkcijske metode splošno družbeno uveljavljene, tj.
ko jih, če se izkažejo za uspešne in učinkovite, prevzamejo vse produkcijske
enote v določenem sektorju (oziroma tiste, ki jih ne, zaradi nekonkurenč-
nosti propadejo), se količina proizvedene vrednosti vrne na prejšnjo raven
in potrebne so nove inovacije in spremembe, ki prinesejo novo (začasno)
povečanje produktivnosti in s tem profita.3
V zgodovinski situaciji »razrednega kompromisa« – torej močnega in
organiziranega delavskega gibanja, ki se odreče revolucionarnim zahtevam
in pristane na kapitalizem ter strankarsko demokracijo v zameno za rela-
tivno visoke plače ter relativno visoko raven življenskega standarda in so-
cialnih pravic; poslovnih elit, ki so na te koncesije delavskemu razredu pri-
pravljene, ker se bojijo uvoza revolucije iz Vzhoda; ter keynesianske aka-
demske inteligence, kateri polna zaposlenost predstavlja aksiom, saj vidi
delovno silo kot osnovni in najpomembnejši ekonomski resurs, katerega
neizkoriščanje pomeni nesmotrno potrato virov – je nenehno in neskonč-
no višanje produktivnosti v interesu tako kapitalistov kot delavcev, saj z
njo rastejo tako profiti kot, zaradi relativno egalitarnega načina distribuci-
je, plače. Fiksen osemurni delavnik in polna zaposlenost (ko se torej profi-
tov ne da večati ne s podaljševanjem delovnega časa ne z nižanjem plač) po-
tisneta naraščanje produktivnosti v ospredje ekonomske politike.
A idila razrednega kompromisa in rasti produktivnosti ni trajala večno
– njena prva velika kriza je bila politična, val uporov in revolucij leta 1968,
ki so se v Zahodni Evropi artikulirali kot boj proti vse večji alienaciji, ko-
modifikaciji in abstraktno-objektivnemu tipu družbene dominacije,4 kar
so učinki kapitalizma, ki se jih ne da odpraviti le z državno regulacijo eko-
nomije in visokim materialnim standardom (to je bil problem tako social-
nih držav Zahoda kot državnih socializmov Vzhoda, ki so sicer ukinili ka-
pitalistične produkcijske odnose, tj. prosti trg in zasebno lastništvo pro-
dukcijskih sredstev, a niso spremenili produkcijskih sil samih, tj. industrij-
skega načina produkcije, ki temelji na vrednosti in so tako skupaj z indu-
strijskim načinom produkcije obdržali tudi alienacijo in abstraktno-objek-
tivno družbeno dominacijo, kar je, poleg državne represije, tudi motiviralo
upore in vstaje znotraj realnega socializma). Kmalu zatem je, v sedemdese-
Moishe Postone, Time, Labor and Social Domination, Cambridge 1993, 307–349.
N. d., 123–186.
