Page 233 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 233
Neoliberalni obrat v ekonomski politiki EU in vloga univerze ...
A, kot se je pokazalo, je takšna metoda zvišala stopnjo profita na račun
produktivnosti ter zmanjšala inflacijo na račun obsega zaposlenosti.2 Ne-
posredni socialni učinki neoliberalnega obrata v EU so bili: povečanje ne-
zaposlenosti, zmanjšanje realnih plač, upad produktivnosti oziroma eko-
nomska stagnacija ter povečanje družbene neenakosti. Če torej sproti pre-
vajamo birokratski žargon EU v zgodovinsko dejanskost, fiskalna discipli-
na pomeni zmanjšanje ali ukinjanje podpor za brezposelne, nadomestil za
dopust in bolniško odsotnost ter drugih javnih socialnih izdatkov kot so
otroški dodatki; boj proti inflaciji pomeni množično odpuščanje; skrb za
konkurenčnost gospodarstva pomeni nižanje plač in podaljševanje delov-
nega časa na način neplačanih nadur in dela ob vikendih in praznikih; po-
večanje gopodarske učinkovitosti pa ukinjanje družbene solidarnosti.
Ekonomska in socialna dinamika keynesianskih socialnih držav je bila
vezana na produktivnost (v staromodnem marksističnem jeziku: revoluci-
oniranje načina produkcije), katere naraščanje je pomenilo naraščanje tako
profitov kot plač, ki so v kontekstu socialne države tradicionalno rasle sku-
paj s produktivnostjo (kar je povzročalo tudi »začarani krog inflacije«,
ko so kapitalisti na upad profita zaradi zviševanja plač odgovarjali z zvi-
ševanjem cen produktov, državne centralne banke pa na zviševanje tako
cen kot kupne moči prebivalstva s spuščanjem večjih količin denarja v ob-
tok). Produktivnost je v tej zgodovinski situaciji nastopala kot mesto »ra-
zrednega kompromisa«, tj. nevtralizacije razrednih protislovij, ki izvirajo
iz kapitalističnega načina produkcije, kolikor je ta mogoča znotraj tega na-
čina produkcije samega. Do premika k produktivnosti kot osnovnemu mo-
mentu kapitalizma je prišlo, ko je delavski razred izbojeval ustalitev delov-
nega dneva pri osmih urah – takrat, po Marxu, absolutno presežno vre-
dnost, ki se meri s časom dela delavca po tistem, ko je že proizvedel dovolj
vrednosti, da pokrije svojo plačo, in ki se lahko s podaljševanjem delovne-
ga časa podaljšuje dokler ne zadane ob skrajno biološko mejo delovne zmo-
žnosti delavca (ta je bila v herojskih časih liberalnega kapitalizma v 19. sto-
letju 16 ali še več ur dela dnevno), zamenja relativna presežna vrednost, kar
pomeni, da tendenca ni več podaljševanje delovnega dneva, temveč skrajše-
vanje delovnega časa, ki je znotraj fiksnega osemurnega delavnika potreben
za to, da delavec z vrednostjo, ki jo ustvari, pokrije svojo plačo, in poveče-
vanje časa, v katerem »dela za kapitalista«, v katerem proizvaja presežno
vrednost. Povečevanje presežne vrednosti in delovnega časa, v katerem se ta
ustvarja, je znotraj fiksnega delovnega časa mogoča le s povečevanjem pro-
Gerald Friedman, Has European Economic Integration failed? v: Bernard H. Moss (ur.),
Monetary Union in Crisis, Basingstoke 2005, 173–197.
A, kot se je pokazalo, je takšna metoda zvišala stopnjo profita na račun
produktivnosti ter zmanjšala inflacijo na račun obsega zaposlenosti.2 Ne-
posredni socialni učinki neoliberalnega obrata v EU so bili: povečanje ne-
zaposlenosti, zmanjšanje realnih plač, upad produktivnosti oziroma eko-
nomska stagnacija ter povečanje družbene neenakosti. Če torej sproti pre-
vajamo birokratski žargon EU v zgodovinsko dejanskost, fiskalna discipli-
na pomeni zmanjšanje ali ukinjanje podpor za brezposelne, nadomestil za
dopust in bolniško odsotnost ter drugih javnih socialnih izdatkov kot so
otroški dodatki; boj proti inflaciji pomeni množično odpuščanje; skrb za
konkurenčnost gospodarstva pomeni nižanje plač in podaljševanje delov-
nega časa na način neplačanih nadur in dela ob vikendih in praznikih; po-
večanje gopodarske učinkovitosti pa ukinjanje družbene solidarnosti.
Ekonomska in socialna dinamika keynesianskih socialnih držav je bila
vezana na produktivnost (v staromodnem marksističnem jeziku: revoluci-
oniranje načina produkcije), katere naraščanje je pomenilo naraščanje tako
profitov kot plač, ki so v kontekstu socialne države tradicionalno rasle sku-
paj s produktivnostjo (kar je povzročalo tudi »začarani krog inflacije«,
ko so kapitalisti na upad profita zaradi zviševanja plač odgovarjali z zvi-
ševanjem cen produktov, državne centralne banke pa na zviševanje tako
cen kot kupne moči prebivalstva s spuščanjem večjih količin denarja v ob-
tok). Produktivnost je v tej zgodovinski situaciji nastopala kot mesto »ra-
zrednega kompromisa«, tj. nevtralizacije razrednih protislovij, ki izvirajo
iz kapitalističnega načina produkcije, kolikor je ta mogoča znotraj tega na-
čina produkcije samega. Do premika k produktivnosti kot osnovnemu mo-
mentu kapitalizma je prišlo, ko je delavski razred izbojeval ustalitev delov-
nega dneva pri osmih urah – takrat, po Marxu, absolutno presežno vre-
dnost, ki se meri s časom dela delavca po tistem, ko je že proizvedel dovolj
vrednosti, da pokrije svojo plačo, in ki se lahko s podaljševanjem delovne-
ga časa podaljšuje dokler ne zadane ob skrajno biološko mejo delovne zmo-
žnosti delavca (ta je bila v herojskih časih liberalnega kapitalizma v 19. sto-
letju 16 ali še več ur dela dnevno), zamenja relativna presežna vrednost, kar
pomeni, da tendenca ni več podaljševanje delovnega dneva, temveč skrajše-
vanje delovnega časa, ki je znotraj fiksnega osemurnega delavnika potreben
za to, da delavec z vrednostjo, ki jo ustvari, pokrije svojo plačo, in poveče-
vanje časa, v katerem »dela za kapitalista«, v katerem proizvaja presežno
vrednost. Povečevanje presežne vrednosti in delovnega časa, v katerem se ta
ustvarja, je znotraj fiksnega delovnega časa mogoča le s povečevanjem pro-
Gerald Friedman, Has European Economic Integration failed? v: Bernard H. Moss (ur.),
Monetary Union in Crisis, Basingstoke 2005, 173–197.
