Page 232 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 232
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
znikov ter s skoraj popolno prevlado neoliberalne ideologije. Sledil je serij-
ski zlom vzhodnoevropskih državnih socializmov in pospešena restavraci-
ja kapitalističnih ekonomskih in družbenih odnosov v teh državah. Z izgi-
notjem realno obstoječih socializmov na periferiji in porazom militantnih
delavskih gibanj v centru – tu je Sarkozy le dokončal Mitterandovo izdajo
iz 1983 z izjavo, da je čas za dokončno uničenje duhov maja ‚68, kot so po-
dobno s svojimi duhovi obračunali z množičnimi aretacijami in državno
represijo pod znano pretvezo »boja proti terorizmu« v osemdesetih v Ita-
liji in Zahodni Nemčiji – je uvajanje neoliberalne ekonomske in socialne
politike v EU postalo manj stvar odkritega razrednega boja kot stvar kon-
kretnih, praktičnih tehničnih rešitev in pogajanj, dogovorov ter kompro-
misov med posameznimi nacionalnimi političnimi in poslovnimi elitami
ter institucijami EU.
Na terenu je neoliberalni obrat EU v prvi polovici devetdesetih (čeprav
lahko njegove začetke lociramo že veliko prej, v Rimski pogodbi leta 1957,
a se pred začetkom devetdesetih zaradi odpora delavskih in drugih levičar-
skih gibanj ter vpliva keynesianske teorije v akademski ekonomski vedi ter
pomembnih ekonomskih in finančnih institucijah ni mogel povsem uve-
ljaviti že prej)1 v centru Evrope pomenil privatizacijo prej javnega sektorja
(ta je bila delna in odvisna od več dejavnikov, predvsem od politične usmer-
jenosti posameznih nacionalnih političnih elit ter tudi njihove moči v soo-
čenju s pritiski EU po privatizaciji), enoten trg, enotno valuto, monetarno
disciplino in boj proti inflaciji kot poglavitno prioriteto ekonomske politi-
ke. Prelomno za konsolidacijo takšne EU je bilo leto 1992, ko je bila pod-
pisana Maastrichtska pogodba in uveden evro. Cilji omenjene ekonomske
politike so bili zmanjšanje inflacije in povečanje stopnje profita (narašča-
nje inflacije in padanje profitov so bile značilnosti krize v sedemdesetih, s
katero se je končala povojna »zlata doba« kapitalizma, in vzpon neolibe-
ralizma je bil reakcija kapitalističnega razreda na krizo dotedanjega mode-
la keynesianske socialne države, katere ekonomska politika je temeljila na
državni regulaciji ekscesnih učinkov kapitalizma in polni zaposlenosti) na
način restrikcije državnih izdatkov, omejitev državnega proračuna in ko-
ličine denarja v obtoku, povečanja obrestnih mer ter ukinjanja vseh ome-
jitev (kot so denimo zaščitne carine ali kontroliran uvoz) za svobodno tr-
govanje. Ukinitev notranjih mej, drastična omejitev ekonomske suvereno-
sti nacionalnih držav, zahteva po od države neodvisnih centralnih ban-
kah ter uvedba enotnega skupnega trga in valute so bila sredstva za dose-
ganje teh ciljev.
Bernard H. Moss (ur.): Monetary Union in Crisis, Basingstoke 2005.
znikov ter s skoraj popolno prevlado neoliberalne ideologije. Sledil je serij-
ski zlom vzhodnoevropskih državnih socializmov in pospešena restavraci-
ja kapitalističnih ekonomskih in družbenih odnosov v teh državah. Z izgi-
notjem realno obstoječih socializmov na periferiji in porazom militantnih
delavskih gibanj v centru – tu je Sarkozy le dokončal Mitterandovo izdajo
iz 1983 z izjavo, da je čas za dokončno uničenje duhov maja ‚68, kot so po-
dobno s svojimi duhovi obračunali z množičnimi aretacijami in državno
represijo pod znano pretvezo »boja proti terorizmu« v osemdesetih v Ita-
liji in Zahodni Nemčiji – je uvajanje neoliberalne ekonomske in socialne
politike v EU postalo manj stvar odkritega razrednega boja kot stvar kon-
kretnih, praktičnih tehničnih rešitev in pogajanj, dogovorov ter kompro-
misov med posameznimi nacionalnimi političnimi in poslovnimi elitami
ter institucijami EU.
Na terenu je neoliberalni obrat EU v prvi polovici devetdesetih (čeprav
lahko njegove začetke lociramo že veliko prej, v Rimski pogodbi leta 1957,
a se pred začetkom devetdesetih zaradi odpora delavskih in drugih levičar-
skih gibanj ter vpliva keynesianske teorije v akademski ekonomski vedi ter
pomembnih ekonomskih in finančnih institucijah ni mogel povsem uve-
ljaviti že prej)1 v centru Evrope pomenil privatizacijo prej javnega sektorja
(ta je bila delna in odvisna od več dejavnikov, predvsem od politične usmer-
jenosti posameznih nacionalnih političnih elit ter tudi njihove moči v soo-
čenju s pritiski EU po privatizaciji), enoten trg, enotno valuto, monetarno
disciplino in boj proti inflaciji kot poglavitno prioriteto ekonomske politi-
ke. Prelomno za konsolidacijo takšne EU je bilo leto 1992, ko je bila pod-
pisana Maastrichtska pogodba in uveden evro. Cilji omenjene ekonomske
politike so bili zmanjšanje inflacije in povečanje stopnje profita (narašča-
nje inflacije in padanje profitov so bile značilnosti krize v sedemdesetih, s
katero se je končala povojna »zlata doba« kapitalizma, in vzpon neolibe-
ralizma je bil reakcija kapitalističnega razreda na krizo dotedanjega mode-
la keynesianske socialne države, katere ekonomska politika je temeljila na
državni regulaciji ekscesnih učinkov kapitalizma in polni zaposlenosti) na
način restrikcije državnih izdatkov, omejitev državnega proračuna in ko-
ličine denarja v obtoku, povečanja obrestnih mer ter ukinjanja vseh ome-
jitev (kot so denimo zaščitne carine ali kontroliran uvoz) za svobodno tr-
govanje. Ukinitev notranjih mej, drastična omejitev ekonomske suvereno-
sti nacionalnih držav, zahteva po od države neodvisnih centralnih ban-
kah ter uvedba enotnega skupnega trga in valute so bila sredstva za dose-
ganje teh ciljev.
Bernard H. Moss (ur.): Monetary Union in Crisis, Basingstoke 2005.
