Page 224 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 224
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
polja sicer omeni,23 a ne razvije konceptov, ki bi pojasnili, kako se aktualne
spremembe v novinarskem polju (in kulturnem polju na splošno) razlikuje-
jo od klasičnega antagonizma med ekonomsko in avtonomno logiko, ki je
prisoten tudi v (relativno) avtonomnem novinarskem (in kulturnem) po-
lju v zgodovinski situaciji socialne države. Tam ekonomski pritiski (oziro-
ma, kot se običajno imenujejo, pritiski kapitala) pomenijo posredni in ne-
posredni pritisk oglaševalcev na medijske (ali druge kulturne) vsebine, ne
pa na samo organizacijo delovnega procesa, kar je osnova aktualnih neoli-
beralnih sprememb kulturnega polja. S temi spremembami kulturno polje
postaja vse bolj podobno ekonomskemu, oziroma, nekdaj javne kulturne,
medijske, znanstvene, zdravstvene idr. institucije, namenjene družbeni re-
produkciji, postajajo vse bolj podobne komercialnim privatnim instituci-
jam družbene oziroma ekonomske produkcije. S tem tudi klasične marksi-
stične analize, ki so bile v zgodovinski situaciji socialne države pri posku-
sih raziskovanja kulturnega polja pogosto prekratke in redukcionistične,
saj niso upoštevale specifične avtonomne logike delovanja kulturnega po-
lja, lahko v novi zgodovinski situaciji pomenijo pomembno dopolnitev Bo-
urdiejeve teorije. Manj ko je kulturno polje avtonomno in bolj ko je logika
akumulacije simbolnega kapitala v njem sinhronizirana z logiko akumula-
cije ekonomskega kapitala, bolj je dostopno marksistični analizi.
Avtonomno in javno financirano kulturno polje je kapitalu podrejeno
le formalno (na posreden način, saj kapital od kulturnega polja nima ne-
posrednega profita, temveč posredno korist – zdravstvo, izobraževalni sis-
tem in kulturne institucije skrbijo za telesno in duhovno reprodukcijo de-
lovne sile, znanost za odkritja, ki so lahko uporabna v tehnoloških inova-
cijah, arhitekti in urbanisti za družbeno infrastrukturo, brez katere eko-
nomska produkcija ni mogoča itn.), kar pomeni avtonomno določanje de-
lovnega časa in načina organizacije delovnega procesa, avtonomen nadzor
nad delovnimi orodji, mezde, ki niso odvisne od dobičkov in produktiv-
nosti, temveč zagotovljene z javnim financiranjem, ter medsebojne odno-
se med kulturnimi producenti in posameznimi institucijami znotraj po-
lja, ki niso odnosi konkurence (tu obstajajo pomembne razlike med relativ-
no visoko avtonomnimi institucijami, kot je znanost, in nizko avtonomni-
mi oziroma hibridnimi institucijami, kot je novinarstvo), temveč odnosi
sodelovanja in kritike (denimo v umetnosti ali znanosti), ki niso odvisni
od ekonomskih dejavnikov. Količina variabilnega kapitala je višja od ko-
Pierre Bourdieu, The Political Field, the Social Science Field, and the Political Field, v: Ro-
dney Benson in Erik Neveu (ur.), Bourdieu and the Journalistic Field, Cambridge in Malden
2005, 42–43.
polja sicer omeni,23 a ne razvije konceptov, ki bi pojasnili, kako se aktualne
spremembe v novinarskem polju (in kulturnem polju na splošno) razlikuje-
jo od klasičnega antagonizma med ekonomsko in avtonomno logiko, ki je
prisoten tudi v (relativno) avtonomnem novinarskem (in kulturnem) po-
lju v zgodovinski situaciji socialne države. Tam ekonomski pritiski (oziro-
ma, kot se običajno imenujejo, pritiski kapitala) pomenijo posredni in ne-
posredni pritisk oglaševalcev na medijske (ali druge kulturne) vsebine, ne
pa na samo organizacijo delovnega procesa, kar je osnova aktualnih neoli-
beralnih sprememb kulturnega polja. S temi spremembami kulturno polje
postaja vse bolj podobno ekonomskemu, oziroma, nekdaj javne kulturne,
medijske, znanstvene, zdravstvene idr. institucije, namenjene družbeni re-
produkciji, postajajo vse bolj podobne komercialnim privatnim instituci-
jam družbene oziroma ekonomske produkcije. S tem tudi klasične marksi-
stične analize, ki so bile v zgodovinski situaciji socialne države pri posku-
sih raziskovanja kulturnega polja pogosto prekratke in redukcionistične,
saj niso upoštevale specifične avtonomne logike delovanja kulturnega po-
lja, lahko v novi zgodovinski situaciji pomenijo pomembno dopolnitev Bo-
urdiejeve teorije. Manj ko je kulturno polje avtonomno in bolj ko je logika
akumulacije simbolnega kapitala v njem sinhronizirana z logiko akumula-
cije ekonomskega kapitala, bolj je dostopno marksistični analizi.
Avtonomno in javno financirano kulturno polje je kapitalu podrejeno
le formalno (na posreden način, saj kapital od kulturnega polja nima ne-
posrednega profita, temveč posredno korist – zdravstvo, izobraževalni sis-
tem in kulturne institucije skrbijo za telesno in duhovno reprodukcijo de-
lovne sile, znanost za odkritja, ki so lahko uporabna v tehnoloških inova-
cijah, arhitekti in urbanisti za družbeno infrastrukturo, brez katere eko-
nomska produkcija ni mogoča itn.), kar pomeni avtonomno določanje de-
lovnega časa in načina organizacije delovnega procesa, avtonomen nadzor
nad delovnimi orodji, mezde, ki niso odvisne od dobičkov in produktiv-
nosti, temveč zagotovljene z javnim financiranjem, ter medsebojne odno-
se med kulturnimi producenti in posameznimi institucijami znotraj po-
lja, ki niso odnosi konkurence (tu obstajajo pomembne razlike med relativ-
no visoko avtonomnimi institucijami, kot je znanost, in nizko avtonomni-
mi oziroma hibridnimi institucijami, kot je novinarstvo), temveč odnosi
sodelovanja in kritike (denimo v umetnosti ali znanosti), ki niso odvisni
od ekonomskih dejavnikov. Količina variabilnega kapitala je višja od ko-
Pierre Bourdieu, The Political Field, the Social Science Field, and the Political Field, v: Ro-
dney Benson in Erik Neveu (ur.), Bourdieu and the Journalistic Field, Cambridge in Malden
2005, 42–43.
