Page 225 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 225
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
ličine konstantnega kapitala (strojev je v polju kulturne produkcije malo)
in delovna sila je visoko usposobljena in kvalificirana. Klasičen arhitekt
tako uporablja le risalno mizo, šestilo in ravnilo, klasičen profesor le knji-
ge, tablo in kredo, klasičen novinar le svinčnik in beležnico itn., obenem
pa je mojster svoje »obrti« – gre za čas, v katerem se denimo formirajo fi-
gura raziskovalnega novinarja, ki se podrobno izobrazi in informira o vsa-
ki temi, o kateri piše, eruditskega, vsevednega profesorja, genialnega znan-
stvenika ali umetnika ... Takšen način dela in takšno razmerje med kon-
stantnim in variabilnim kapitalom predpostavlja avtonomno razpolaganje
z delovnim časom – novinarji, znanstveniki in umetniki, za razliko od to-
varniških ali pisarniških delavcev, v času avtonomnega in javno financi-
ranega kulturnega polja niso vezani na standardni delovnik in monoton,
standardiziran delovni ritem.
Aktualne spremembe v kulturnem polju pomenijo prehod od formal-
ne k realni podreditvi kulturnega polja kapitalu,24 tj. spremembe, ki so bile
zgodovinsko značilne za drugo fazo prvotne akumulacije, brez prve faze
neposredne privatizacije oziroma razlaščanja, ki je tudi prisotno, a posre-
dno in v omejenem obsegu. Gre za trojni proces: uvajanje tehnoloških spre-
memb in inovacij, ki spreminjajo razmerje med variabilnim in konstan-
tnim kapitalom v korist konstantnega; reorganiziranje delovnega procesa;
in reorganiziranje delovnega časa.
Prvi proces prinaša »deskilling«, ki je podoben tistemu, ki ga je v 19.
stoletju prinesla uvedba strojne tehnologije in na začetku 20. stoletja uved-
ba tekočega traku v tovarnah. Spremembe in razvoj na področju računal-
niških, informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij ne pomenijo na-
stopa postfordističnega načina produkcije, temveč, nasprotno, ravno »for-
dizacijo« kulturnega polja (množično produkcijo standardiziranih pro-
duktov namesto nekdanje »obrtniške« produkcije unikatnih umetniških
del, filozofskih traktatov ali poglobljenih raziskovalno-novinarskih član-
kov, kjer tehnologija sama in uvajanje odnosov konkurence – ter, posebej v
primeru znanosti, standardi »mednarodne primerljivosti« ter kvantifika-
cija dela v nabiranje točk – determinirajo standardnost oblike produktov)
in tudi ne nastopa epohalno nove »informacijske dobe«, temveč preprosto
aplikacijo kapitalizma na področja, ki so mu bila prej (zaradi političnega
odpora in ne dovolj razvite visoke tehnologije) nedostopna. »Deskilling«,
ki spremlja vsako tehnološko »revolucijo« v zgodovini kapitalizma, zni-
Edurne Bague, Nuria Comerma in Ignasi Terradas, An Analytical Perspective for the Under-
standing of the Higher Education European Space: A View from the University of Barcelona,
New Proposals 3 (2010), 9–19.
ličine konstantnega kapitala (strojev je v polju kulturne produkcije malo)
in delovna sila je visoko usposobljena in kvalificirana. Klasičen arhitekt
tako uporablja le risalno mizo, šestilo in ravnilo, klasičen profesor le knji-
ge, tablo in kredo, klasičen novinar le svinčnik in beležnico itn., obenem
pa je mojster svoje »obrti« – gre za čas, v katerem se denimo formirajo fi-
gura raziskovalnega novinarja, ki se podrobno izobrazi in informira o vsa-
ki temi, o kateri piše, eruditskega, vsevednega profesorja, genialnega znan-
stvenika ali umetnika ... Takšen način dela in takšno razmerje med kon-
stantnim in variabilnim kapitalom predpostavlja avtonomno razpolaganje
z delovnim časom – novinarji, znanstveniki in umetniki, za razliko od to-
varniških ali pisarniških delavcev, v času avtonomnega in javno financi-
ranega kulturnega polja niso vezani na standardni delovnik in monoton,
standardiziran delovni ritem.
Aktualne spremembe v kulturnem polju pomenijo prehod od formal-
ne k realni podreditvi kulturnega polja kapitalu,24 tj. spremembe, ki so bile
zgodovinsko značilne za drugo fazo prvotne akumulacije, brez prve faze
neposredne privatizacije oziroma razlaščanja, ki je tudi prisotno, a posre-
dno in v omejenem obsegu. Gre za trojni proces: uvajanje tehnoloških spre-
memb in inovacij, ki spreminjajo razmerje med variabilnim in konstan-
tnim kapitalom v korist konstantnega; reorganiziranje delovnega procesa;
in reorganiziranje delovnega časa.
Prvi proces prinaša »deskilling«, ki je podoben tistemu, ki ga je v 19.
stoletju prinesla uvedba strojne tehnologije in na začetku 20. stoletja uved-
ba tekočega traku v tovarnah. Spremembe in razvoj na področju računal-
niških, informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij ne pomenijo na-
stopa postfordističnega načina produkcije, temveč, nasprotno, ravno »for-
dizacijo« kulturnega polja (množično produkcijo standardiziranih pro-
duktov namesto nekdanje »obrtniške« produkcije unikatnih umetniških
del, filozofskih traktatov ali poglobljenih raziskovalno-novinarskih član-
kov, kjer tehnologija sama in uvajanje odnosov konkurence – ter, posebej v
primeru znanosti, standardi »mednarodne primerljivosti« ter kvantifika-
cija dela v nabiranje točk – determinirajo standardnost oblike produktov)
in tudi ne nastopa epohalno nove »informacijske dobe«, temveč preprosto
aplikacijo kapitalizma na področja, ki so mu bila prej (zaradi političnega
odpora in ne dovolj razvite visoke tehnologije) nedostopna. »Deskilling«,
ki spremlja vsako tehnološko »revolucijo« v zgodovini kapitalizma, zni-
Edurne Bague, Nuria Comerma in Ignasi Terradas, An Analytical Perspective for the Under-
standing of the Higher Education European Space: A View from the University of Barcelona,
New Proposals 3 (2010), 9–19.
