Page 227 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 227
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
vinarsko polje tu nastopa kot nekakšen laboratorij, ki morda kaže priho-
dnost kulturnega polja v celoti), zato se bomo temu aspektu prehoda v re-
alno subsumpcijo na primeru novinarstva posvetili posebej.
Fleksibilizacija in proletarizacija v novinarskem polju
Proces fleksibilizacije pomeni predvsem uvajanje zaposlitev za določen
čas (preko študentskih napotnic in avtorskih honorarjev), se pravi naje-
manje začasne in nizko kvalificirane in slabo plačane delovne sile namesto
nekdanje stalno zaposlene in visoko kvalificirane delovne sile. Tudi v jav-
nih medijskih institucijah odstotek »honorarcev« glede na stalno zaposle-
ne novinarje narašča, medtem ko je v komercialnih medijskih institucijah
honorarno delo novinarjev osnova delovanja teh institucij in je stalno za-
poslen ponavadi le vodstveni in managerski kader. Podobno velja tudi za
denimo univerzo – kjer je delež stalno zaposlenih iz 84 % leta 1988 padel
na 48 % leta 200826 –, kulturne institucije in preostanek kulturnega polja,
medtem ko je delež honorarnih zaposlitev v industrijskem – kolikor ga je
ostalo – in storitvenem sektorju precej manjši, kar kaže, da je kulturno po-
lje v celoti zaradi svoje slabe sindikalne organiziranosti in novinarsko po-
lje kot del kulturnega polja, ki je zaradi svoje nujne hibridnosti in posle-
dično šibke avtonomije najbolj na udaru pritiskov po komercializaciji, de-
jansko nekakšna avantgarda procesa »fleksibilizacije« dela in trga delov-
ne sile. Osnova procesa fleksibilizacije je politika delovnega časa – fleksibi-
len način zaposlitve ponavadi pomeni zaposlitev za skrajšani delovni dan
in omejen čas trajanja delovnega razmerja. To zaposlovalcem omogoča ni-
žanje stroškov, ki jih imajo s socialnimi izdatki (ki so za honorarne sode-
lavce manjši kot za stalno zaposlene) in »fleksibilnejše« načine odpušča-
nja delavcev, saj jim lahko po izteku pogodbe te preprosto ne podaljšajo in
nimajo »težav« in stroškov, ki bi jih imeli z odpuščanjem stalno zaposle-
nih delavcev, kjer je postopek odpuščanja veliko bolj zapleten. Gre za pro-
ces hkratnega discipliniranja delovne sile (honorani delavci imajo slabša
pogajalska izhodišča, saj so slabo kvalificirani, zlahka odpuščeni in zamen-
ljivi ter atomizirani in brez sindikalne organizacije), nižanja stroškov s so-
cialnimi izdatki in plačami (ter posledičnega večanja profitov) ter večanja
intenzivnosti delovnega procesa (razvoj digitalnih snemalnikov zvoka, ka-
mer, fotoaparatov in računalniške programske opreme – tj., večanje količi-
ne konstantnega glede na variabilni kapital – pomeni, da lahko manj novi-
narjev naredi več prispevkov v manjšem času, da lahko novinar sam v ved-
no večji meri nadomešča montažerja, stavca, oblikovalca itn., kar pomeni
Ranka Ivelja, Znanost in javna univerza v neusmiljenih lovkah komercializacije, Dnevnik,
19. 5. 2010, 5.
vinarsko polje tu nastopa kot nekakšen laboratorij, ki morda kaže priho-
dnost kulturnega polja v celoti), zato se bomo temu aspektu prehoda v re-
alno subsumpcijo na primeru novinarstva posvetili posebej.
Fleksibilizacija in proletarizacija v novinarskem polju
Proces fleksibilizacije pomeni predvsem uvajanje zaposlitev za določen
čas (preko študentskih napotnic in avtorskih honorarjev), se pravi naje-
manje začasne in nizko kvalificirane in slabo plačane delovne sile namesto
nekdanje stalno zaposlene in visoko kvalificirane delovne sile. Tudi v jav-
nih medijskih institucijah odstotek »honorarcev« glede na stalno zaposle-
ne novinarje narašča, medtem ko je v komercialnih medijskih institucijah
honorarno delo novinarjev osnova delovanja teh institucij in je stalno za-
poslen ponavadi le vodstveni in managerski kader. Podobno velja tudi za
denimo univerzo – kjer je delež stalno zaposlenih iz 84 % leta 1988 padel
na 48 % leta 200826 –, kulturne institucije in preostanek kulturnega polja,
medtem ko je delež honorarnih zaposlitev v industrijskem – kolikor ga je
ostalo – in storitvenem sektorju precej manjši, kar kaže, da je kulturno po-
lje v celoti zaradi svoje slabe sindikalne organiziranosti in novinarsko po-
lje kot del kulturnega polja, ki je zaradi svoje nujne hibridnosti in posle-
dično šibke avtonomije najbolj na udaru pritiskov po komercializaciji, de-
jansko nekakšna avantgarda procesa »fleksibilizacije« dela in trga delov-
ne sile. Osnova procesa fleksibilizacije je politika delovnega časa – fleksibi-
len način zaposlitve ponavadi pomeni zaposlitev za skrajšani delovni dan
in omejen čas trajanja delovnega razmerja. To zaposlovalcem omogoča ni-
žanje stroškov, ki jih imajo s socialnimi izdatki (ki so za honorarne sode-
lavce manjši kot za stalno zaposlene) in »fleksibilnejše« načine odpušča-
nja delavcev, saj jim lahko po izteku pogodbe te preprosto ne podaljšajo in
nimajo »težav« in stroškov, ki bi jih imeli z odpuščanjem stalno zaposle-
nih delavcev, kjer je postopek odpuščanja veliko bolj zapleten. Gre za pro-
ces hkratnega discipliniranja delovne sile (honorani delavci imajo slabša
pogajalska izhodišča, saj so slabo kvalificirani, zlahka odpuščeni in zamen-
ljivi ter atomizirani in brez sindikalne organizacije), nižanja stroškov s so-
cialnimi izdatki in plačami (ter posledičnega večanja profitov) ter večanja
intenzivnosti delovnega procesa (razvoj digitalnih snemalnikov zvoka, ka-
mer, fotoaparatov in računalniške programske opreme – tj., večanje količi-
ne konstantnega glede na variabilni kapital – pomeni, da lahko manj novi-
narjev naredi več prispevkov v manjšem času, da lahko novinar sam v ved-
no večji meri nadomešča montažerja, stavca, oblikovalca itn., kar pomeni
Ranka Ivelja, Znanost in javna univerza v neusmiljenih lovkah komercializacije, Dnevnik,
19. 5. 2010, 5.
