Page 223 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 223
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
zlog za odsotnost odpora navedemo določeno politično in teoretsko uspa-
vanost prebivalstva, ki je bilo navajeno na relativno blagostanje in stabil-
nost svetovnega kapitalističnega sistema, ki je v treh desetletjih po drugi
svetovni vojni, v svoji »zlati dobi«, uspel dejansko zagotoviti visok socialni
in standard političnih pravic delavskega razreda. Kapitalizmu inherentna
protislovja (kot sta nagnjenost h katastrofalnim krizam in socialna deva-
stacija) so bila potisnjena v ozadje in nevidna, medtem ko je bila akumula-
cija z razlaščanjem začasno suspendirana. V času globalne ekonomske kri-
ze v drugi polovici sedemdesetih, ki je socialistični drugi svet zadela moč-
neje kot razviti kapitalistični prvi svet, je tako zahodna kapitalistična so-
cialna država delovala kot model prihodnosti in objekt političnih aspira-
cij ljudstev socialistične polperiferije, »šok terapija« prvega vala privatiza-
cije pa kasneje kot težak, a nujen prehod k željenemu idealu. Teorije infor-
macijske in postindustrijske družbe, globalizacije in kognitivnega kapita-
lizma, ki se pojavijo v sedemdesetih in razmahnejo v osemdesetih, so ne-
slavno spodletel poskus teoretsko pojasniti vrnitev v klasične kapitalistič-
ne razmere po – če upoštevamo zgodovinsko dinamiko in socialne značil-
nosti celotne zgodovine kapitalizma – ekstravagantnem obdobju tridese-
tih let ekonomske stabilnosti in socialnega blagostanja, kot nekaj epohal-
no novega, čeprav gre dejansko le za vrnitev kriz, socialnega opustošenja in
akumulacije z razlaščanjem kot povsem običajnih in klasičnih značilnosti
kapitalističnega produkcijskega načina. Zato je morda teoretsko in politič-
no bolj produktivno obravnavati aktualne transformacije kulturnega polja
kot drugi val tranzicijske akumulacije z razlaščanjem in s klasičnim kon-
cepti kritike politične ekonomije, kot se pustiti zaslepiti modnim koncep-
tom imaterialnega dela, kognitivnega kapitalizma ali informacijske druž-
be, ki dejanskost prej kot pojasnjujejo mistificirajo.
Formalna in realna subsumpcija v kulturnem polju
Bourdiejeva teorija kulturnega polja, ki smo jo predstavili na začetku, je
sinhrona in osredotočena na zgodovinsko situacijo razvite zahodnoevrop-
ske socialne države. V tej situaciji je kulturno polje res avtonomno in javno
in v njem se lahko razvije visoka stopnja avtonomne logike delovanja polja
in akumulacije simbolnega kapitala, ki je drugačna in pogosto nasprotna
logiki akumulacije ekonomskega kapitala. Privatizacija – in drugi poskusi
neoliberalnih sprememb kulturnega polja, ki, če je odpor neposredni priva-
tizaciji premočan, vključujejo uvajanje poslovne logike in odnosov konku-
rence v kulturno polje na posreden način – v tej bourdiejevski perspektivi
pomeni vse manj avtonomije in večanje moči ter vpliva ekonomske logike
znotraj kulturnega polja. Bourdieu te spremembe v primeru novinarskega
zlog za odsotnost odpora navedemo določeno politično in teoretsko uspa-
vanost prebivalstva, ki je bilo navajeno na relativno blagostanje in stabil-
nost svetovnega kapitalističnega sistema, ki je v treh desetletjih po drugi
svetovni vojni, v svoji »zlati dobi«, uspel dejansko zagotoviti visok socialni
in standard političnih pravic delavskega razreda. Kapitalizmu inherentna
protislovja (kot sta nagnjenost h katastrofalnim krizam in socialna deva-
stacija) so bila potisnjena v ozadje in nevidna, medtem ko je bila akumula-
cija z razlaščanjem začasno suspendirana. V času globalne ekonomske kri-
ze v drugi polovici sedemdesetih, ki je socialistični drugi svet zadela moč-
neje kot razviti kapitalistični prvi svet, je tako zahodna kapitalistična so-
cialna država delovala kot model prihodnosti in objekt političnih aspira-
cij ljudstev socialistične polperiferije, »šok terapija« prvega vala privatiza-
cije pa kasneje kot težak, a nujen prehod k željenemu idealu. Teorije infor-
macijske in postindustrijske družbe, globalizacije in kognitivnega kapita-
lizma, ki se pojavijo v sedemdesetih in razmahnejo v osemdesetih, so ne-
slavno spodletel poskus teoretsko pojasniti vrnitev v klasične kapitalistič-
ne razmere po – če upoštevamo zgodovinsko dinamiko in socialne značil-
nosti celotne zgodovine kapitalizma – ekstravagantnem obdobju tridese-
tih let ekonomske stabilnosti in socialnega blagostanja, kot nekaj epohal-
no novega, čeprav gre dejansko le za vrnitev kriz, socialnega opustošenja in
akumulacije z razlaščanjem kot povsem običajnih in klasičnih značilnosti
kapitalističnega produkcijskega načina. Zato je morda teoretsko in politič-
no bolj produktivno obravnavati aktualne transformacije kulturnega polja
kot drugi val tranzicijske akumulacije z razlaščanjem in s klasičnim kon-
cepti kritike politične ekonomije, kot se pustiti zaslepiti modnim koncep-
tom imaterialnega dela, kognitivnega kapitalizma ali informacijske druž-
be, ki dejanskost prej kot pojasnjujejo mistificirajo.
Formalna in realna subsumpcija v kulturnem polju
Bourdiejeva teorija kulturnega polja, ki smo jo predstavili na začetku, je
sinhrona in osredotočena na zgodovinsko situacijo razvite zahodnoevrop-
ske socialne države. V tej situaciji je kulturno polje res avtonomno in javno
in v njem se lahko razvije visoka stopnja avtonomne logike delovanja polja
in akumulacije simbolnega kapitala, ki je drugačna in pogosto nasprotna
logiki akumulacije ekonomskega kapitala. Privatizacija – in drugi poskusi
neoliberalnih sprememb kulturnega polja, ki, če je odpor neposredni priva-
tizaciji premočan, vključujejo uvajanje poslovne logike in odnosov konku-
rence v kulturno polje na posreden način – v tej bourdiejevski perspektivi
pomeni vse manj avtonomije in večanje moči ter vpliva ekonomske logike
znotraj kulturnega polja. Bourdieu te spremembe v primeru novinarskega
