Page 228 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 228
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
skrajševanje rokov in vse večjo tehnološko determinirano standardizacijo
novinarskih prispevkov).
Splošno gledano, razvoj telekomunikacijske, informacijske in računal-
niške tehnologije ter uvajanje fleksibilnih oblik zaposlitve in dela v novi-
narskem polju pomeni manjšanje potrebne količine variabilnega kapitala
oziroma živega dela v procesu novinarske produkcije ter hkratno večanje
intenzivnosti delovnega procesa. Fleksibilizacija tako pomeni ustvarjanje
tranzitne »rezervne armade« delovne sile, ki je ves čas v stanju pol-zapo-
slenosti in kjer je množica najemniških novinarjev medsebojno objektiv-
no v odnosu konkurence – sam obstoj množice najemnikov, ki se jih da po
potrebi vključiti ali izključiti v zaposlitvena in delovna razmerja niža ho-
norarje in viša raven eksploatacije. Proces je zelo podoben prehodu iz ma-
nufakturnega v industrijski način produkcije, o katerem piše Marx,27 le da
tam ni bil odločilen razvoj informacijske, telekomunikacijske in računal-
niške, temveč strojne tehnologije. Tudi v Veliki Britaniji v 19. stoletju so
nekdanje rokodelske mojstre zamenjale množice zlahka zamenljive nizko
kvalificirane delovne sile in šele množični delavski boji in institucija soci-
alne države so industrijskim delavcem sredi 20. stoletja zagotovili stabilne
zaposlitve in socialne pravice. Fleksibilizacija delovnih pogojev in delovne-
ga časa torej ni nov proces, nov je le v kontekstu kulturnega polja, ki se je v
sodobni obliki razvilo v zgodovinski situaciji socialne države in tam pred-
stavljalo določen »rezervat«, zaščiten pred ekonomsko logiko kapitaliz-
ma, kateri je bilo podrejeno le formalno in posredno.
Morda je zato boljši izraz kot fleksibilizacija (ki hkrati v javnem diskur-
zu pogosto pomeni nekaj pozitivnega, nekaj kar naj bi izboljšalo konku-
renčnost gospodarstva in spodbudilo tuje investicije, zagotovilo gospodar-
sko dinamiko in rast ipd.) proletarizacija, saj je to, kar se danes dogaja no-
vinarjem, ravno prehod v klasično proletarsko situacijo, kjer so novinarji
realno podrejeni kapitalu. Pritisk kapitala ni več zunanji (denimo pritisk
oglaševalcev na vsebino poročanja), temveč notranji, dogaja se skozi teh-
nološke inovacije in reorganizacijo delovnega procesa (predvsem spremem-
be v načinu in politiki zaposlovanja). V tej situaciji se tudi politično nasilje
(denimo cenzura) vse bolj »internalizira« in izvaja s pomočjo ekonomske-
ga nasilja – zaradi negotovega zaposlitvenega statusa je med novinarji vse
več samocenzure in političnega konformizma, niso pa izključeni tudi od-
kriti cenzorski posegi s strani urednikov, ki lahko grozijo z ali celo prekine-
jo honorarno delovno razmerje (nedaven primer je bila odpoved honorar-
ni novinarki Radia Slovenije Nataši Štefe, ki je po mnenju urednika Vin-
K. Marx, Kapital I, 426–435.
skrajševanje rokov in vse večjo tehnološko determinirano standardizacijo
novinarskih prispevkov).
Splošno gledano, razvoj telekomunikacijske, informacijske in računal-
niške tehnologije ter uvajanje fleksibilnih oblik zaposlitve in dela v novi-
narskem polju pomeni manjšanje potrebne količine variabilnega kapitala
oziroma živega dela v procesu novinarske produkcije ter hkratno večanje
intenzivnosti delovnega procesa. Fleksibilizacija tako pomeni ustvarjanje
tranzitne »rezervne armade« delovne sile, ki je ves čas v stanju pol-zapo-
slenosti in kjer je množica najemniških novinarjev medsebojno objektiv-
no v odnosu konkurence – sam obstoj množice najemnikov, ki se jih da po
potrebi vključiti ali izključiti v zaposlitvena in delovna razmerja niža ho-
norarje in viša raven eksploatacije. Proces je zelo podoben prehodu iz ma-
nufakturnega v industrijski način produkcije, o katerem piše Marx,27 le da
tam ni bil odločilen razvoj informacijske, telekomunikacijske in računal-
niške, temveč strojne tehnologije. Tudi v Veliki Britaniji v 19. stoletju so
nekdanje rokodelske mojstre zamenjale množice zlahka zamenljive nizko
kvalificirane delovne sile in šele množični delavski boji in institucija soci-
alne države so industrijskim delavcem sredi 20. stoletja zagotovili stabilne
zaposlitve in socialne pravice. Fleksibilizacija delovnih pogojev in delovne-
ga časa torej ni nov proces, nov je le v kontekstu kulturnega polja, ki se je v
sodobni obliki razvilo v zgodovinski situaciji socialne države in tam pred-
stavljalo določen »rezervat«, zaščiten pred ekonomsko logiko kapitaliz-
ma, kateri je bilo podrejeno le formalno in posredno.
Morda je zato boljši izraz kot fleksibilizacija (ki hkrati v javnem diskur-
zu pogosto pomeni nekaj pozitivnega, nekaj kar naj bi izboljšalo konku-
renčnost gospodarstva in spodbudilo tuje investicije, zagotovilo gospodar-
sko dinamiko in rast ipd.) proletarizacija, saj je to, kar se danes dogaja no-
vinarjem, ravno prehod v klasično proletarsko situacijo, kjer so novinarji
realno podrejeni kapitalu. Pritisk kapitala ni več zunanji (denimo pritisk
oglaševalcev na vsebino poročanja), temveč notranji, dogaja se skozi teh-
nološke inovacije in reorganizacijo delovnega procesa (predvsem spremem-
be v načinu in politiki zaposlovanja). V tej situaciji se tudi politično nasilje
(denimo cenzura) vse bolj »internalizira« in izvaja s pomočjo ekonomske-
ga nasilja – zaradi negotovega zaposlitvenega statusa je med novinarji vse
več samocenzure in političnega konformizma, niso pa izključeni tudi od-
kriti cenzorski posegi s strani urednikov, ki lahko grozijo z ali celo prekine-
jo honorarno delovno razmerje (nedaven primer je bila odpoved honorar-
ni novinarki Radia Slovenije Nataši Štefe, ki je po mnenju urednika Vin-
K. Marx, Kapital I, 426–435.
