Page 229 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 229
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
ka Vasleta žalila lik tedanjega predsednika vlade Janeza Janše).28 Proletari-
zacija novinarjev in uvajanje delovnih in družbenih odnosov, ki so značil-
ni za ekonomsko polje v novinarsko polje, lahko poteka tudi v javnih insti-
tucijah in brez odkrite privatizacije. V zgodovini globalne neoliberalne re-
ogranizacije ekonomskih in socialnih odnosov so celo pogosto, kot deni-
mo v primeru britanske Royal mail, negativni učinki predhodne »fleksibi-
lizacije« delovnega procesa znotraj javnih institucij – nezadovoljstvo, strah
in depresivnost delavcev, padanje kvalitete storitev – uporabljeni kot argu-
ment za kasnejše poskuse dokončne privatizacije, kar pomeni, da proces
lahko, v primeru prevelikega odpora delavcev, javnosti in sindikatov, pote-
ka tudi v obratni smeri, se pravi najprej destabilizacija institucije in razbitje
delavske enotnosti, nato neposredna privatizacija.29
Pravzaprav moramo biti v času drugega vala privatizacije bolj pozorni
ravno na retoriko »fleksibilizacije« in njeno delovanje ter učinke, saj odso-
tnost intenzivnega procesa privatizacije, ki je bil značilen za prvi val, ne po-
meni, da kulturno polje ni podvrženo podobnim procesom, le na nekoliko
drugačen in posreden način. S stališča novinarjev in novinark (ter drugih
kulturnih producentov) ni velike razlike med tem, ali proces njihove prole-
tarizacije in »deskillinga« poteka na način odkrite privatizacije ali neko-
liko bolj sofisticirane fleksibilizacije, učinki na njihov način dela, delovne
pogoje in profesionalno avtonomijo so v obeh primerih podobni: izgublja-
jo nadzor nad lastnim delovnim časom, organizacijo delovnega procesa in
delovnimi orodji; viša se intenzivnost dela, hkrati pa se zmanjšujejo social-
ne pravice in mezde; in, standardizirani in komodificirani novinarski pro-
dukti so vse manj intelektualno in politično relevantni (gre za procesa ta-
bloidizacije in vse večje »human interest« orientacije novinarske produk-
cije). Situacija, v kateri postaja marksistična analiza novinarskega (in kul-
turnega) polja vse bolj aktualna in relevantna, je obenem situacija, ki za
same novinarje in novinarke delovno, socialno in simbolno ni najbolj ugo-
dna. A vseeno lahko, s poudarkom na podobnosti med procesoma proleta-
rizacije novinarjev (in drugih kulturnih delavcev) danes in industrijskih
delavcev nekoč da pomembno zgodovinsko perspektivo, ki je lahko, v kom-
binaciji z Bourdiejevo teorijo novinarskega in kulturnega polja, v (vse bolj
nujnem) sindikalnem organiziranju in boju novinarjev bolj relevantna kot
teorije postindustrijske ali informacijske družbe.
Boris Vezjak, Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji skozi logiko na-
videznosti, v: Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Lju-
bljana 2009, 36–62.
Roy Mayall, Dear Granny Smith: A Letter from your Postman, London 2009.
ka Vasleta žalila lik tedanjega predsednika vlade Janeza Janše).28 Proletari-
zacija novinarjev in uvajanje delovnih in družbenih odnosov, ki so značil-
ni za ekonomsko polje v novinarsko polje, lahko poteka tudi v javnih insti-
tucijah in brez odkrite privatizacije. V zgodovini globalne neoliberalne re-
ogranizacije ekonomskih in socialnih odnosov so celo pogosto, kot deni-
mo v primeru britanske Royal mail, negativni učinki predhodne »fleksibi-
lizacije« delovnega procesa znotraj javnih institucij – nezadovoljstvo, strah
in depresivnost delavcev, padanje kvalitete storitev – uporabljeni kot argu-
ment za kasnejše poskuse dokončne privatizacije, kar pomeni, da proces
lahko, v primeru prevelikega odpora delavcev, javnosti in sindikatov, pote-
ka tudi v obratni smeri, se pravi najprej destabilizacija institucije in razbitje
delavske enotnosti, nato neposredna privatizacija.29
Pravzaprav moramo biti v času drugega vala privatizacije bolj pozorni
ravno na retoriko »fleksibilizacije« in njeno delovanje ter učinke, saj odso-
tnost intenzivnega procesa privatizacije, ki je bil značilen za prvi val, ne po-
meni, da kulturno polje ni podvrženo podobnim procesom, le na nekoliko
drugačen in posreden način. S stališča novinarjev in novinark (ter drugih
kulturnih producentov) ni velike razlike med tem, ali proces njihove prole-
tarizacije in »deskillinga« poteka na način odkrite privatizacije ali neko-
liko bolj sofisticirane fleksibilizacije, učinki na njihov način dela, delovne
pogoje in profesionalno avtonomijo so v obeh primerih podobni: izgublja-
jo nadzor nad lastnim delovnim časom, organizacijo delovnega procesa in
delovnimi orodji; viša se intenzivnost dela, hkrati pa se zmanjšujejo social-
ne pravice in mezde; in, standardizirani in komodificirani novinarski pro-
dukti so vse manj intelektualno in politično relevantni (gre za procesa ta-
bloidizacije in vse večje »human interest« orientacije novinarske produk-
cije). Situacija, v kateri postaja marksistična analiza novinarskega (in kul-
turnega) polja vse bolj aktualna in relevantna, je obenem situacija, ki za
same novinarje in novinarke delovno, socialno in simbolno ni najbolj ugo-
dna. A vseeno lahko, s poudarkom na podobnosti med procesoma proleta-
rizacije novinarjev (in drugih kulturnih delavcev) danes in industrijskih
delavcev nekoč da pomembno zgodovinsko perspektivo, ki je lahko, v kom-
binaciji z Bourdiejevo teorijo novinarskega in kulturnega polja, v (vse bolj
nujnem) sindikalnem organiziranju in boju novinarjev bolj relevantna kot
teorije postindustrijske ali informacijske družbe.
Boris Vezjak, Medijska fenomenologija: O avtonomiji in cenzuri v Sloveniji skozi logiko na-
videznosti, v: Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Lju-
bljana 2009, 36–62.
Roy Mayall, Dear Granny Smith: A Letter from your Postman, London 2009.
