Page 221 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 221
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
re spremenijo v tovarne. To pomeni konec procesa prvotne akumulacije in
vzpostavitev razvitega kapitalizma – formalno podreditev (subsumpcijo)
dela kapitalu nadomesti realna podreditev, kjer tovarniški delavci nastopa-
jo kot podaljšek ali dodatek stroju in nimajo nobenega nadzora nad delov-
nim procesom, orodji ali produkti dela; produkcijo absolutne presežne vre-
dnosti nadomesti produkcija relativne presežne vrednosti znotraj fiksne-
ga delovnega časa; tradicionalne načine trgovanja nadomesti kapitalistični
prosti trg, ki vključuje tudi prodajo oziroma menjavo delovne sile kot bla-
ga; razvijejo se disciplinske in socialne institucije, ki skrbijo za pokornost,
zdravje, usposobljenost in izobrazbo delavcev in delavk; in, privatna lastni-
na postane osnovna in prevladujoča oblika lastnine.
Dodatna za naše namene pomembna dimenzija procesa prvotne aku-
mulacije je »deskilling«,18 ki se zgodi s prehodom od manufakturnega
k tovarniškemu oziroma industrijskemu produkcijskemu načinu. Za ma-
nufakturni produkcijski način sta značilni delovna intenzivnost in viso-
ka kvalificiranost ter usposobljenost posameznega rokodelca, ki dela s pre-
cej preprostimi orodji in v delovni proces vlaga ogromno svoje spretnosti
in izkušenj. Vajeniške dobe so zato dolge in proces napredovanja do roko-
delskega mojstra dolg in težaven. Abstraktno rečeno je količina variabilne-
ga kapitala (delavčeva usposobljenost in spretnost) v delovnem procesu ve-
liko večja od količine konstantnega kapitala (tehnološka naprednost in so-
fisticiranost orodij ali strojev). V industrijskem produkcijskem načinu je
ravno nasprotno: stroj postane mojster oziroma virtuoz, medtem ko so de-
lavci veliko manj usposobljeni, vajeniška doba se drastično skrajša, delov-
ni proces postane veliko enostavnejši in se v razvitem industrijskem kapita-
lizmu zreducira na zaporedje nekaj repetitivnih gibov. V tovarni je količi-
na konstantnega kapitala veliko večja kot količina variabilnega kapitala.19
Proces »deskillinga« se v zgodovini kapitalizma še večkrat ponovi. Mor-
da najbolje dokumentirani primer je iznajdba in uvedba tekočega traku na
začetku 20. stoletja, ki drastično zmanjša že tako nizko potrebno uspo-
sobljenost delovne sile in v isti meri poveča količino konstantnega v raz-
merju z variabilnim kapitalom. Socialna in politična dimenzija vsakokra-
tnega »deskillinga« je, da omogoči razredu kapitalistov streti moč orga-
niziranega delavskega razreda tako, da s tehnološko inovacijo (v primeru
»fordizma« z uvedbo tekočega traku) ali novim načinom organizacije de-
lovnega procesa (denimo taylorističnim »znanstvenim managementom«)
Harry Braverman, Labor and Monopoly Capital: The Degradation of Work in the Twentieth
Century, New York 1998.
K. Marx, Kapital I, 339–406.
re spremenijo v tovarne. To pomeni konec procesa prvotne akumulacije in
vzpostavitev razvitega kapitalizma – formalno podreditev (subsumpcijo)
dela kapitalu nadomesti realna podreditev, kjer tovarniški delavci nastopa-
jo kot podaljšek ali dodatek stroju in nimajo nobenega nadzora nad delov-
nim procesom, orodji ali produkti dela; produkcijo absolutne presežne vre-
dnosti nadomesti produkcija relativne presežne vrednosti znotraj fiksne-
ga delovnega časa; tradicionalne načine trgovanja nadomesti kapitalistični
prosti trg, ki vključuje tudi prodajo oziroma menjavo delovne sile kot bla-
ga; razvijejo se disciplinske in socialne institucije, ki skrbijo za pokornost,
zdravje, usposobljenost in izobrazbo delavcev in delavk; in, privatna lastni-
na postane osnovna in prevladujoča oblika lastnine.
Dodatna za naše namene pomembna dimenzija procesa prvotne aku-
mulacije je »deskilling«,18 ki se zgodi s prehodom od manufakturnega
k tovarniškemu oziroma industrijskemu produkcijskemu načinu. Za ma-
nufakturni produkcijski način sta značilni delovna intenzivnost in viso-
ka kvalificiranost ter usposobljenost posameznega rokodelca, ki dela s pre-
cej preprostimi orodji in v delovni proces vlaga ogromno svoje spretnosti
in izkušenj. Vajeniške dobe so zato dolge in proces napredovanja do roko-
delskega mojstra dolg in težaven. Abstraktno rečeno je količina variabilne-
ga kapitala (delavčeva usposobljenost in spretnost) v delovnem procesu ve-
liko večja od količine konstantnega kapitala (tehnološka naprednost in so-
fisticiranost orodij ali strojev). V industrijskem produkcijskem načinu je
ravno nasprotno: stroj postane mojster oziroma virtuoz, medtem ko so de-
lavci veliko manj usposobljeni, vajeniška doba se drastično skrajša, delov-
ni proces postane veliko enostavnejši in se v razvitem industrijskem kapita-
lizmu zreducira na zaporedje nekaj repetitivnih gibov. V tovarni je količi-
na konstantnega kapitala veliko večja kot količina variabilnega kapitala.19
Proces »deskillinga« se v zgodovini kapitalizma še večkrat ponovi. Mor-
da najbolje dokumentirani primer je iznajdba in uvedba tekočega traku na
začetku 20. stoletja, ki drastično zmanjša že tako nizko potrebno uspo-
sobljenost delovne sile in v isti meri poveča količino konstantnega v raz-
merju z variabilnim kapitalom. Socialna in politična dimenzija vsakokra-
tnega »deskillinga« je, da omogoči razredu kapitalistov streti moč orga-
niziranega delavskega razreda tako, da s tehnološko inovacijo (v primeru
»fordizma« z uvedbo tekočega traku) ali novim načinom organizacije de-
lovnega procesa (denimo taylorističnim »znanstvenim managementom«)
Harry Braverman, Labor and Monopoly Capital: The Degradation of Work in the Twentieth
Century, New York 1998.
K. Marx, Kapital I, 339–406.
