Page 220 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 220
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
zato, ker se v kapitalizmu, za razliko od relativno samozadostnih in statič-
nih predkapitalističnih načinov organizacije ekonomije, ta v vsakem kro-
gu akumulacije razširi, saj se proizvede presežna vrednost, ki se nato (re)in-
vestira v povečanje produkcije ali na nova področja in nove trge, kar pome-
ni, da je vsak krog akumulacije kapitala razširjen glede na prejšnjega).17 A
ta, za kapitalistični način produkcije običajen in rutinski način razširjene
reprodukcije oziroma akumulacije kapitala, lahko poteka le na podlagi ne-
kega predhodnega cikla akumulacije – pogoj vsakega cikla akumulacije je
že vzpostavljen in razvit kapitalistični produkcijski način s svojimi značil-
nimi institucijami, kot so privatna lastnina produkcijskih sredstev, mez-
dno delo in prosti trg. A vseeno je očitno zgodovinsko dejstvo, da kapitali-
zem ni obstajal od vselej, da se v nekem zgodovinskem trenutku vzpostavi
na novo, torej je morala obstajati neka predhodna oziroma prvotna, »tran-
zicijska« oblika akumulacije, v kateri se hkrati razvijejo tako kapitalistič-
ne institucije kot akumulira dovolj kapitala, da ta lahko omogoča nadalj-
njo akumulacijo oziroma razširjeno reprodukcijo.
Marxov znani primer je prvotna akumulacija v Veliki Britaniji. Ta se
začne s privatizacijo občinske, državne in cerkvene zemlje ter preganjanjem
kmetov z zemlje. Nadaljuje se z ustanavljanjem disciplinskih institucij, ki
se ukvarjajo z novonastalim problemom revežev in potepuhov ter uvaja-
njem nove delovne in migracijske zakonodaje. Rezultat tega sta obuboža-
nje in migracija množic prej kmečkega prebivalstva v mesta, kjer se začne
njihova preobrazba v moderni proletariat. Pomembni učinki prvotne aku-
mulacije kapitala so »osvoboditev« prej poljedelskih delavcev od produk-
cijskih sredstev (lastnina in nadzor nad produkcijskimi sredstvi preideta v
privatne roke), nadzora nad procesom organizacije dela (tega sedaj organi-
zira kapitalist oziroma »managerji«) in nadzora nad produktom dela (ta
sedaj pripada kapitalistu). V mestih, kjer prej prevladuje cehovsko organizi-
rana rokodelska produkcija in kjer imajo cehovski mojstri nadzor nad pro-
dukcijskimi sredstvi, procesom in produkti, pride do formalne podreditve
dela kapitalu – na začetku prvotne akumulacije rokodelci še delajo na tra-
dicionalen način in si sami izbirajo orodja, le da delajo za privatne kapitali-
ste, ki si profitov na začetku še ne večajo z reorganizacijo delovnega proce-
sa, temveč le s podaljševanjem delovnega časa, kar Marx imenuje produk-
cija absolutne presežne vrednosti. Kasneje, z migracijami množic podežel-
skega prebivalstva oziroma rezervne armade delovne sile, ki jim privatiza-
cija obdelovalne zemlje vzame vse razen gole zmožnosti za delo, v mesta
in z razvojem industrijske strojne tehnologije se tradicionalne manufaktu-
K. Marx, Kapital II, Ljubljana 1987, 436–467.
zato, ker se v kapitalizmu, za razliko od relativno samozadostnih in statič-
nih predkapitalističnih načinov organizacije ekonomije, ta v vsakem kro-
gu akumulacije razširi, saj se proizvede presežna vrednost, ki se nato (re)in-
vestira v povečanje produkcije ali na nova področja in nove trge, kar pome-
ni, da je vsak krog akumulacije kapitala razširjen glede na prejšnjega).17 A
ta, za kapitalistični način produkcije običajen in rutinski način razširjene
reprodukcije oziroma akumulacije kapitala, lahko poteka le na podlagi ne-
kega predhodnega cikla akumulacije – pogoj vsakega cikla akumulacije je
že vzpostavljen in razvit kapitalistični produkcijski način s svojimi značil-
nimi institucijami, kot so privatna lastnina produkcijskih sredstev, mez-
dno delo in prosti trg. A vseeno je očitno zgodovinsko dejstvo, da kapitali-
zem ni obstajal od vselej, da se v nekem zgodovinskem trenutku vzpostavi
na novo, torej je morala obstajati neka predhodna oziroma prvotna, »tran-
zicijska« oblika akumulacije, v kateri se hkrati razvijejo tako kapitalistič-
ne institucije kot akumulira dovolj kapitala, da ta lahko omogoča nadalj-
njo akumulacijo oziroma razširjeno reprodukcijo.
Marxov znani primer je prvotna akumulacija v Veliki Britaniji. Ta se
začne s privatizacijo občinske, državne in cerkvene zemlje ter preganjanjem
kmetov z zemlje. Nadaljuje se z ustanavljanjem disciplinskih institucij, ki
se ukvarjajo z novonastalim problemom revežev in potepuhov ter uvaja-
njem nove delovne in migracijske zakonodaje. Rezultat tega sta obuboža-
nje in migracija množic prej kmečkega prebivalstva v mesta, kjer se začne
njihova preobrazba v moderni proletariat. Pomembni učinki prvotne aku-
mulacije kapitala so »osvoboditev« prej poljedelskih delavcev od produk-
cijskih sredstev (lastnina in nadzor nad produkcijskimi sredstvi preideta v
privatne roke), nadzora nad procesom organizacije dela (tega sedaj organi-
zira kapitalist oziroma »managerji«) in nadzora nad produktom dela (ta
sedaj pripada kapitalistu). V mestih, kjer prej prevladuje cehovsko organizi-
rana rokodelska produkcija in kjer imajo cehovski mojstri nadzor nad pro-
dukcijskimi sredstvi, procesom in produkti, pride do formalne podreditve
dela kapitalu – na začetku prvotne akumulacije rokodelci še delajo na tra-
dicionalen način in si sami izbirajo orodja, le da delajo za privatne kapitali-
ste, ki si profitov na začetku še ne večajo z reorganizacijo delovnega proce-
sa, temveč le s podaljševanjem delovnega časa, kar Marx imenuje produk-
cija absolutne presežne vrednosti. Kasneje, z migracijami množic podežel-
skega prebivalstva oziroma rezervne armade delovne sile, ki jim privatiza-
cija obdelovalne zemlje vzame vse razen gole zmožnosti za delo, v mesta
in z razvojem industrijske strojne tehnologije se tradicionalne manufaktu-
K. Marx, Kapital II, Ljubljana 1987, 436–467.
