Page 226 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 226
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
ža potrebni nivo usposobljenosti in kvalificiranosti delovne sile. Tako na-
redi obstoječe visoko usposobljene kulturne »obrtnike« za odvečne, omo-
goča mobilizacijo veliko širše množice prebivalstva v kulturno produkci-
jo oziroma formacijo nove rezervne armade potencialne kulturne delov-
ne sile, kar pomeni tudi zniževanje mezd – in zveča produktivnost določe-
ne, v našem primeru kulturne, produkcijske panoge. Današnji novinarji so
tako površni in odvisni od citiranja »stroke«, članki so krajši in ne vsebu-
jejo več veliko (če sploh kaj) raziskovalnega dela; znanstvena produkcija se
spreminja v množično produkcijo povsem standardiziranih znanstvenih
člankov; medtem ko so posamezni raziskovalci »podaljški« svojih sofisti-
ciranih računalniških programov in modelov. Podobno velja tudi za obli-
kovalce in arhitekte. V procesu realne subsumpcije gre za obrnitev razmer-
ja med delavcem in njegovim orodjem – če v pogojih formalne subsumpcije
delavec še uporablja svoje orodje, v pogojih realne subsumpcije stroj upora-
blja delavca, oziroma je delavec le še oskrbovalec stroja25 – ali računalniške-
ga modela, v katerega današnji znanstveni raziskovalci potrpežljivo in mo-
notono vnašajo podatke, ne da bi imeli nadzor nad tem, kaj z njimi model-
stroj, ki je standardiziran in nujen za vse raziskovalce na določenem podro-
čju, potem počne. Na tej ravni proces prehoda v realno subsumpcijo pri-
naša standardizacijo, komodifikacijo, »deskilling« in visoko tehnološko
množično produkcijo – s stališča zgodovine kapitalizma nič posebno no-
vega ali pretresljivega.
Na ravni sprememb v delovnem procesu prehod v realno subsumpcijo
prinaša vse večji nadzor in disciplino – delovni proces je v kulturnem po-
lju je vse bolj podvržen nenehnemu preverjanju uspešnosti in produktiv-
nosti, novih tehnikam in postopkom evalvacij, čedalje krajšim in čedalje
bolj strogim rokom (de Saussure, katerega edino knjigo so posthumno iz-
dali njegovi študenti, in Rilke, ki je potreboval po več let za posamezno pe-
sniško zbirko, bi po današnjih kriterijih težko obdržala službo na univerzi
oziroma subvencije Ministrstva za kulturo) ter čedalje bolj strogim formal-
nim pravilom kulturne produkcije. Kulturno polje je vedno bolj kot ne-
kadnjemu boemskemu socialnemu miljeju podobno klasični kapitalistični
tovarni z imperativi produktivnosti, delovne discipline in konkurenčnosti
ter naraščanjem administrativnega nadzora.
Na ravni reorganizacije delovnega časa gre za proces »fleksibilizacije«
delovnega časa, načinov zaposlovanja (in odpuščanja) in s tem povezane
nove načine plačevanja. Tu prihaja do najizrazitejših in najpomembnejših
sprememb, ki so v polju novinarstva tudi najbolj razširjene in opazne (no-
K. Marx, Kapital I, 388–406.
ža potrebni nivo usposobljenosti in kvalificiranosti delovne sile. Tako na-
redi obstoječe visoko usposobljene kulturne »obrtnike« za odvečne, omo-
goča mobilizacijo veliko širše množice prebivalstva v kulturno produkci-
jo oziroma formacijo nove rezervne armade potencialne kulturne delov-
ne sile, kar pomeni tudi zniževanje mezd – in zveča produktivnost določe-
ne, v našem primeru kulturne, produkcijske panoge. Današnji novinarji so
tako površni in odvisni od citiranja »stroke«, članki so krajši in ne vsebu-
jejo več veliko (če sploh kaj) raziskovalnega dela; znanstvena produkcija se
spreminja v množično produkcijo povsem standardiziranih znanstvenih
člankov; medtem ko so posamezni raziskovalci »podaljški« svojih sofisti-
ciranih računalniških programov in modelov. Podobno velja tudi za obli-
kovalce in arhitekte. V procesu realne subsumpcije gre za obrnitev razmer-
ja med delavcem in njegovim orodjem – če v pogojih formalne subsumpcije
delavec še uporablja svoje orodje, v pogojih realne subsumpcije stroj upora-
blja delavca, oziroma je delavec le še oskrbovalec stroja25 – ali računalniške-
ga modela, v katerega današnji znanstveni raziskovalci potrpežljivo in mo-
notono vnašajo podatke, ne da bi imeli nadzor nad tem, kaj z njimi model-
stroj, ki je standardiziran in nujen za vse raziskovalce na določenem podro-
čju, potem počne. Na tej ravni proces prehoda v realno subsumpcijo pri-
naša standardizacijo, komodifikacijo, »deskilling« in visoko tehnološko
množično produkcijo – s stališča zgodovine kapitalizma nič posebno no-
vega ali pretresljivega.
Na ravni sprememb v delovnem procesu prehod v realno subsumpcijo
prinaša vse večji nadzor in disciplino – delovni proces je v kulturnem po-
lju je vse bolj podvržen nenehnemu preverjanju uspešnosti in produktiv-
nosti, novih tehnikam in postopkom evalvacij, čedalje krajšim in čedalje
bolj strogim rokom (de Saussure, katerega edino knjigo so posthumno iz-
dali njegovi študenti, in Rilke, ki je potreboval po več let za posamezno pe-
sniško zbirko, bi po današnjih kriterijih težko obdržala službo na univerzi
oziroma subvencije Ministrstva za kulturo) ter čedalje bolj strogim formal-
nim pravilom kulturne produkcije. Kulturno polje je vedno bolj kot ne-
kadnjemu boemskemu socialnemu miljeju podobno klasični kapitalistični
tovarni z imperativi produktivnosti, delovne discipline in konkurenčnosti
ter naraščanjem administrativnega nadzora.
Na ravni reorganizacije delovnega časa gre za proces »fleksibilizacije«
delovnega časa, načinov zaposlovanja (in odpuščanja) in s tem povezane
nove načine plačevanja. Tu prihaja do najizrazitejših in najpomembnejših
sprememb, ki so v polju novinarstva tudi najbolj razširjene in opazne (no-
K. Marx, Kapital I, 388–406.
