Page 218 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 218
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
je na tem, da uniči že dosežen standard socialnih pravic in nacionalne eko-
nomije postsocialističnih držav, se je začel pojavljati množičnejši in politič-
no jasneje artikuliran odpor ekonomskim in socialnim procesom, značil-
nim za tranzicijo, predvsem privatizaciji (za primer lahko omenimo uspe-
šno študentsko kampanjo proti uvedbi šolnin v Sloveniji, zasedbe fakultet
v protest proti privatizaciji in komercializaciji visokega šolstva na Hrva-
škem in v Srbiji, aktualne zasedbe ladjedelnic in zahteve po delavskem sa-
moupravljanju na Hrvaškem ter velike delavske demonstracije proti neoli-
beralnim reformam gospodarstva v Sloveniji v letih 2005 in 2007) in, zno-
traj tega, predvsem proti privatizaciji kulturnega polja. Kulturno polje se
je pokazalo za strateško prelomno, saj so poskusi njegove privatizacije po-
menili neposreden napad na osnovne socialne pravice prebivalstva (pred-
vsem pravico do univerzalne zdravstvene oskrbe in izobraževanja). Po iz-
kušnjah prvega vala privatizacije in rezultatih privatizacije zdravstva in vi-
sokega šolstva (kjer sta bili izvedeni) je le še malokdo verjel, da bo privatiza-
cija obeh pripeljala do njune večje učinkovitosti, odličnosti ali dostopnosti.
Zaradi močnega političnega odpora neposredna in hitra privatizacija
kulturnega polja v Sloveniji – če se, po splošnem zgodovinskem in politič-
no-ekonomskem pregledu, vrnemo v lokalni kontekst – ni uspela, kar pa
ni zaustavilo celotnega procesa neoliberalnih reform kulturnega polja. Pri-
šlo je le do spremembe strategije – od neposrednega napada do več lateral-
nih, bolj prikritih načinov uveljavljanja »privatizacije brez privatizacije«:
podeljevanje koncesij zasebnim zdravniškim ordinacijam preko noči, jav-
no-zasebna partnerstva v kulturi, ustanavljanje množice zasebnih fakultet,
ki so vseeno javno financirane, pritisk na javne univerze in kulturne insti-
tucije naj iščejo »alternativne« vire financiranja ob hkratnem zmanjševa-
nju obsega javnega financiranja ... V nadaljevanju bomo naštete strategije, s
katerimi se bomo več ukvarjali v naslednjem poglavju, pustili ob strani in
se, po kratki obravnavi Marxovega koncepta prvotne akumulacije, posve-
tili le eni izmed njih – spremembam načina zaposlovanja in delovnih raz-
merij znotraj novinarskega polja, ki predstavljajo primer posrednega nači-
na neoliberalne prestrukturacije in reorganizacije kulturnega polja brez ne-
posredne privatizacije. Novinarsko polje jemljemo za primer zato, ker so v
njem spremembe načina dela ter oblik zaposlovanja in plačevanja dela naj-
bolj intenzivne, razširjene in očitne, saj ima, kot smo omenili že zgoraj, no-
vinarsko polje kot hibridno polje (nikoli ne more biti povsem avtonomno,
saj ne proizvaja svoje lastne vednosti, temveč temelji na vednosti politike,
prava, ekonomije, medicine, kulture itn., in je obenem namenjeno najšir-
ši javnosti, kar pomeni, da si ne more privoščiti avtonomnega visoko her-
je na tem, da uniči že dosežen standard socialnih pravic in nacionalne eko-
nomije postsocialističnih držav, se je začel pojavljati množičnejši in politič-
no jasneje artikuliran odpor ekonomskim in socialnim procesom, značil-
nim za tranzicijo, predvsem privatizaciji (za primer lahko omenimo uspe-
šno študentsko kampanjo proti uvedbi šolnin v Sloveniji, zasedbe fakultet
v protest proti privatizaciji in komercializaciji visokega šolstva na Hrva-
škem in v Srbiji, aktualne zasedbe ladjedelnic in zahteve po delavskem sa-
moupravljanju na Hrvaškem ter velike delavske demonstracije proti neoli-
beralnim reformam gospodarstva v Sloveniji v letih 2005 in 2007) in, zno-
traj tega, predvsem proti privatizaciji kulturnega polja. Kulturno polje se
je pokazalo za strateško prelomno, saj so poskusi njegove privatizacije po-
menili neposreden napad na osnovne socialne pravice prebivalstva (pred-
vsem pravico do univerzalne zdravstvene oskrbe in izobraževanja). Po iz-
kušnjah prvega vala privatizacije in rezultatih privatizacije zdravstva in vi-
sokega šolstva (kjer sta bili izvedeni) je le še malokdo verjel, da bo privatiza-
cija obeh pripeljala do njune večje učinkovitosti, odličnosti ali dostopnosti.
Zaradi močnega političnega odpora neposredna in hitra privatizacija
kulturnega polja v Sloveniji – če se, po splošnem zgodovinskem in politič-
no-ekonomskem pregledu, vrnemo v lokalni kontekst – ni uspela, kar pa
ni zaustavilo celotnega procesa neoliberalnih reform kulturnega polja. Pri-
šlo je le do spremembe strategije – od neposrednega napada do več lateral-
nih, bolj prikritih načinov uveljavljanja »privatizacije brez privatizacije«:
podeljevanje koncesij zasebnim zdravniškim ordinacijam preko noči, jav-
no-zasebna partnerstva v kulturi, ustanavljanje množice zasebnih fakultet,
ki so vseeno javno financirane, pritisk na javne univerze in kulturne insti-
tucije naj iščejo »alternativne« vire financiranja ob hkratnem zmanjševa-
nju obsega javnega financiranja ... V nadaljevanju bomo naštete strategije, s
katerimi se bomo več ukvarjali v naslednjem poglavju, pustili ob strani in
se, po kratki obravnavi Marxovega koncepta prvotne akumulacije, posve-
tili le eni izmed njih – spremembam načina zaposlovanja in delovnih raz-
merij znotraj novinarskega polja, ki predstavljajo primer posrednega nači-
na neoliberalne prestrukturacije in reorganizacije kulturnega polja brez ne-
posredne privatizacije. Novinarsko polje jemljemo za primer zato, ker so v
njem spremembe načina dela ter oblik zaposlovanja in plačevanja dela naj-
bolj intenzivne, razširjene in očitne, saj ima, kot smo omenili že zgoraj, no-
vinarsko polje kot hibridno polje (nikoli ne more biti povsem avtonomno,
saj ne proizvaja svoje lastne vednosti, temveč temelji na vednosti politike,
prava, ekonomije, medicine, kulture itn., in je obenem namenjeno najšir-
ši javnosti, kar pomeni, da si ne more privoščiti avtonomnega visoko her-
