Page 216 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 216
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
Na začetku osemdesetih se ekonomska politika Zahoda iz keynesianske
politike razrednega kompromisa (relativno visokih plač, visokega materi-
alnega standarda, visoke ravni delavskih in socialnih pravic, velikih držav-
nih investicij in obsežnega javnega sektorja) preusmeri v neoliberalno eko-
nomsko politiko, kar pomeni težnje po deregulaciji, krčenju javnega sek-
torja in javnih investicij ter privatizaciji. Za prebivalstvo to pomeni nižanje
plač in krčenje obsega socialnih pravic in ugodnosti ter zmanjševanje obse-
ga zaposlenosti. Obenem se začne pojavljati pritisk po privatizaciji javnega
sektorja – tako industrije, transporta, telekomunikacij, bank in drugih fi-
nančnih institucij v državni lasti kot javnega kulturnega polja (zdravstva,
šolstva ter kulturnih in medijskih institucij).9 Ti procesi se na evropskem
Vzhodu začnejo desetletje kasneje kot na Zahodu – predvsem zato, ker po-
litična legitimnost komunističnih partij temelji na delavskih pravicah in
materialnem blagostanju delavskega razreda, zato se ob soočenju z global-
no ekonomsko krizo v sedemdesetih (naftna kriza, inflacija, padanje sto-
pnje profitov) ne morejo odzvati tako kot zahodne politične elite, tj. z neo-
liberalnimi ukrepi (čeprav so ti v osemdesetih, a v zelo omejenem in prikri-
tem obsegu, prisotni tudi v ekonomskih politikah socialističnega Vzhoda,
z izjemo Poljske, kjer so ti ukrepi zelo odločni in odkriti – ob uvedbi voj-
nega stanja leta 1981 vojaški svet na čelu z Jaruzelskim prepove stavke in
sindikate ter uvede delo ob vikendih in je torej bolj thacherjanski od That-
cherjeve) ne da bi tvegale politični samomor, medtem ko lahko politične
elite Zahoda le ideološko preusmerijo pozornost na vrednote osebne odgo-
vornosti ter podjetniške svobode in inciative ali za krizo in inflacijo obto-
žijo neučinkovito državo, prevelik javni sektor ali družbene parazite, ki iz-
koriščajo socialne podpore.
Na evropskem Vzhodu se neoliberalne ekonomske reforme tako pojavi-
jo kasneje, a v zelo podobni obliki kot v začetku osemdesetih na Zahodu.
Edina, a pomembna razlika je v tem, da na Zahodu sindikati, civilne inici-
ative in posamezne politične stranke neoliberalnim reformam močno na-
sprotujejo, zato se te nikjer ne uveljavijo popolnoma. Deregulacija in pri-
vatizacija na evropskem Zahodu postaneta teren družbenih in političnih
bojev, ki imajo v različnih nacionalnih kontekstih različne, a vselej delne,
kompromisne rezultate. Na postsocialističnem Vzhodu je drugače – z izje-
mo Slovenije so vse nekdaj socialistične vzhodnoevropske države po kon-
cu socializma sprejele neoliberalno šok terapijo, torej popolno in hitro de-
regulacijo in privatizacijo. Prvi val privatizacije v devetdesetih, ki je vklju-
čeval privatizacijo industrije, finančnih institucij in javne infrastrukture,
David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford 2005.
Na začetku osemdesetih se ekonomska politika Zahoda iz keynesianske
politike razrednega kompromisa (relativno visokih plač, visokega materi-
alnega standarda, visoke ravni delavskih in socialnih pravic, velikih držav-
nih investicij in obsežnega javnega sektorja) preusmeri v neoliberalno eko-
nomsko politiko, kar pomeni težnje po deregulaciji, krčenju javnega sek-
torja in javnih investicij ter privatizaciji. Za prebivalstvo to pomeni nižanje
plač in krčenje obsega socialnih pravic in ugodnosti ter zmanjševanje obse-
ga zaposlenosti. Obenem se začne pojavljati pritisk po privatizaciji javnega
sektorja – tako industrije, transporta, telekomunikacij, bank in drugih fi-
nančnih institucij v državni lasti kot javnega kulturnega polja (zdravstva,
šolstva ter kulturnih in medijskih institucij).9 Ti procesi se na evropskem
Vzhodu začnejo desetletje kasneje kot na Zahodu – predvsem zato, ker po-
litična legitimnost komunističnih partij temelji na delavskih pravicah in
materialnem blagostanju delavskega razreda, zato se ob soočenju z global-
no ekonomsko krizo v sedemdesetih (naftna kriza, inflacija, padanje sto-
pnje profitov) ne morejo odzvati tako kot zahodne politične elite, tj. z neo-
liberalnimi ukrepi (čeprav so ti v osemdesetih, a v zelo omejenem in prikri-
tem obsegu, prisotni tudi v ekonomskih politikah socialističnega Vzhoda,
z izjemo Poljske, kjer so ti ukrepi zelo odločni in odkriti – ob uvedbi voj-
nega stanja leta 1981 vojaški svet na čelu z Jaruzelskim prepove stavke in
sindikate ter uvede delo ob vikendih in je torej bolj thacherjanski od That-
cherjeve) ne da bi tvegale politični samomor, medtem ko lahko politične
elite Zahoda le ideološko preusmerijo pozornost na vrednote osebne odgo-
vornosti ter podjetniške svobode in inciative ali za krizo in inflacijo obto-
žijo neučinkovito državo, prevelik javni sektor ali družbene parazite, ki iz-
koriščajo socialne podpore.
Na evropskem Vzhodu se neoliberalne ekonomske reforme tako pojavi-
jo kasneje, a v zelo podobni obliki kot v začetku osemdesetih na Zahodu.
Edina, a pomembna razlika je v tem, da na Zahodu sindikati, civilne inici-
ative in posamezne politične stranke neoliberalnim reformam močno na-
sprotujejo, zato se te nikjer ne uveljavijo popolnoma. Deregulacija in pri-
vatizacija na evropskem Zahodu postaneta teren družbenih in političnih
bojev, ki imajo v različnih nacionalnih kontekstih različne, a vselej delne,
kompromisne rezultate. Na postsocialističnem Vzhodu je drugače – z izje-
mo Slovenije so vse nekdaj socialistične vzhodnoevropske države po kon-
cu socializma sprejele neoliberalno šok terapijo, torej popolno in hitro de-
regulacijo in privatizacijo. Prvi val privatizacije v devetdesetih, ki je vklju-
čeval privatizacijo industrije, finančnih institucij in javne infrastrukture,
David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford 2005.
