Page 217 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 217
Kulturno polje, novinarsko polje, avtonomija, privatizacija in »fleksibilizacija«
je bil hiter in uničujoč – njegove posledice so bile zaprte tovarne, množi-
ce brezposelnih industrijskih delavcev, finančni škadali in piramidne pre-
vare, naraščanje poslovne in politične korupcije v iskanju ugodnih priva-
tizacijskih »dealov«, izguba ekonomske suverenosti in permanentne kri-
ze vzhodnoevropskih nacionalnih ekonomij. Šele kasnejši, drugi val pri-
vatizacije je v trazicijskih državah naletel na množičen in organiziran od-
por prebivalstva – odpor, ki je na Zahodu spremljal neoliberalne reforme
že od samega začetka, se je na Vzhodu začel šele ob poskusih privatizaci-
je kulturnega polja, predvsem sistemov javnega zdravstva in univerzitetne-
ga izobraževanja.
Za ta pozni odpor privatizaciji in deregulaciji v vzhodni Evropi obsta-
ja več razlogov: prebivalstvu socialističnih držav se je v politično turbu-
lentnih osemdesetih kot cilj njihovih civilnodružbenih prizadevanj prika-
zovala stabilna in visoko ekonomsko, socialno in kulturno razvita social-
na država Zahoda, obenem pa je politična legitimnost komunističnih par-
tij, ki so si prizadevale za enake cilje, a s socialističnimi sredstvi, ob izkušnji
naraščajoče inflacije in zadolževanja zašla v svojo terminalno krizo. Kot
recept za doseganje zahodne ekonomske razvitosti in socialnega blagosta-
nja se je na evropskem Vzhodu zato uveljavila neoklasična ekonomska teo-
rija, ki je za ekonomske in socialne težave druge polovice sedemdesetih in
osemdesetih krivila državno regulacijo in odsotnost podjetniške svobode
ter dinamičnega privatnega sektorja (reforme v tej smeri naj bi prinesle ve-
čanje produktivnosti, gospodarske rasti, zaposlenosti in splošnega blago-
stanja), obenem pa so se v intelektualnem in akademskem prostoru uvelja-
vile teorije postindustrijske družbe ter tehnološki determinizem »infor-
macijske dobe«, zaradi česar propad nacionalnih industrij ni bil viden kot
ekonomska in socialna katastrofa, prej kot kolateralna škoda nujnega in ne-
izogibnega procesa v novo dobo informacij, mrež in komunikacij.
Obenem so bili industrijski delavci na začetku postsocialistične tranzici-
je politični slabo vidni in reprezentirani, saj so jih v socializmu predstavlja-
le komunistične partije in ko sto te propadle so delavci ostali tudi brez poli-
tične reprezentacije (Slovenija z relativno močnimi sindikati je tu ponovno
izjema), tako da so bili njihovi protesti ob množičnem odpuščanju v devet-
desetih šibko politično artikulirani. Industrijski delavci so takrat v medi-
jih in javnosti nastopali le kot žrtve eksistencialnih stisk in tegob. Po koncu
devetdesetih, ko so uničujoči ekonomski in socialni učinki prvega vala pri-
vatizacije postali očitni in ko je postalo očitno tudi, da tranzicija na način
deregulacije in privatizacije ne bo pripeljala do željenega zahodnega stan-
darda ekonomske razvitosti in socialnega blagostanja, temveč obratno, da
je bil hiter in uničujoč – njegove posledice so bile zaprte tovarne, množi-
ce brezposelnih industrijskih delavcev, finančni škadali in piramidne pre-
vare, naraščanje poslovne in politične korupcije v iskanju ugodnih priva-
tizacijskih »dealov«, izguba ekonomske suverenosti in permanentne kri-
ze vzhodnoevropskih nacionalnih ekonomij. Šele kasnejši, drugi val pri-
vatizacije je v trazicijskih državah naletel na množičen in organiziran od-
por prebivalstva – odpor, ki je na Zahodu spremljal neoliberalne reforme
že od samega začetka, se je na Vzhodu začel šele ob poskusih privatizaci-
je kulturnega polja, predvsem sistemov javnega zdravstva in univerzitetne-
ga izobraževanja.
Za ta pozni odpor privatizaciji in deregulaciji v vzhodni Evropi obsta-
ja več razlogov: prebivalstvu socialističnih držav se je v politično turbu-
lentnih osemdesetih kot cilj njihovih civilnodružbenih prizadevanj prika-
zovala stabilna in visoko ekonomsko, socialno in kulturno razvita social-
na država Zahoda, obenem pa je politična legitimnost komunističnih par-
tij, ki so si prizadevale za enake cilje, a s socialističnimi sredstvi, ob izkušnji
naraščajoče inflacije in zadolževanja zašla v svojo terminalno krizo. Kot
recept za doseganje zahodne ekonomske razvitosti in socialnega blagosta-
nja se je na evropskem Vzhodu zato uveljavila neoklasična ekonomska teo-
rija, ki je za ekonomske in socialne težave druge polovice sedemdesetih in
osemdesetih krivila državno regulacijo in odsotnost podjetniške svobode
ter dinamičnega privatnega sektorja (reforme v tej smeri naj bi prinesle ve-
čanje produktivnosti, gospodarske rasti, zaposlenosti in splošnega blago-
stanja), obenem pa so se v intelektualnem in akademskem prostoru uvelja-
vile teorije postindustrijske družbe ter tehnološki determinizem »infor-
macijske dobe«, zaradi česar propad nacionalnih industrij ni bil viden kot
ekonomska in socialna katastrofa, prej kot kolateralna škoda nujnega in ne-
izogibnega procesa v novo dobo informacij, mrež in komunikacij.
Obenem so bili industrijski delavci na začetku postsocialistične tranzici-
je politični slabo vidni in reprezentirani, saj so jih v socializmu predstavlja-
le komunistične partije in ko sto te propadle so delavci ostali tudi brez poli-
tične reprezentacije (Slovenija z relativno močnimi sindikati je tu ponovno
izjema), tako da so bili njihovi protesti ob množičnem odpuščanju v devet-
desetih šibko politično artikulirani. Industrijski delavci so takrat v medi-
jih in javnosti nastopali le kot žrtve eksistencialnih stisk in tegob. Po koncu
devetdesetih, ko so uničujoči ekonomski in socialni učinki prvega vala pri-
vatizacije postali očitni in ko je postalo očitno tudi, da tranzicija na način
deregulacije in privatizacije ne bo pripeljala do željenega zahodnega stan-
darda ekonomske razvitosti in socialnega blagostanja, temveč obratno, da
